Z vsem bitjem izžareva globoko zavedanje, da je lepa in ljubljena. Na ta način tudi mene uči Božje ljubezni in sprejetosti, saj v njej še ni zamrl spomin na nebesa. Sprašujem se, kdaj in kje se ta spomin, to zavedanje izgubi?

Vnuku, ki se pripravlja na birmo, sem pripovedovala zgodbo iz časov svojega dežurstva. V tistih letih smo se zdravniki na hišne obiske vozili s fičkom – brez spremstva. Najtežje je bilo ponoči. Bila je pozna jesen in neke noči so me klicali k pacientu nekam v hribe nad Krškim. Cesta je bila vijugasta, megla pa tako gosta, da nisem videla niti meter pred seboj. Na enem ovinku nisem vedela, ali sem sploh še na cesti. Ustavila sem avto, stopila ven in z roko tipala po tleh, da bi ugotovila, kje sem. Danes to zveni nenavadno, meni pa je ta tesnobni občutek ostal v spominu. V podobnih stiskah sem naglas prepevala slavilne pesmi, da sem ozaveščala dejstvo, da nisem sama.

Ob teh spominih se sprašujem, ali bodo moji vnuki še imeli izkustvo Božjega d...