Te dni minevata dve leti, odkar je bila naslov ustavnega sodišča poslana zahteva za oceno ustavnosti nekaterih členov zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Pod zahtevo je podpisana skupina 61 poslank in poslancev levo naravnane (ustavne) večine državnega zbora (SMC, SD. DeSUS, ZL, takratne ZaAB), ki je prepričana, da veljavna ureditev, po kateri imata pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) le moški in ženska, ki živita v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, ni v skladu s 55. členom ustave – ta naj bi namreč po njihovem mnenju pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok podeljeval posameznikom in ne raznospolnim parom, kot je to zapisano v izpodbijanem zakonu.

Zgodba o tem, kako preko ustavnega sodišča priti do ureditve, ki bi omogočala umetno oploditev samskim ženskam in ženskam v istospolni partnerski zvezi (odprto ostaja vprašanje, kako bi zagovorniki take ureditve rojstvo otrok omogočili samskim oz. istospolnim moškim), ima sicer daljšo brado in ni prvič na dnevnem redu ustavnega sodišča.

Kot smo že poročali so se ustavni sodniki s tem vprašanjem srečali že jeseni 2012. Sprožila ga je pobudnica, ki ni bila poročena in ni živela v zunajzakonski skupnosti, vodilo pa jo je prepričanje, da veljavna zakonodaja iz kroga upravičencev do zdravljenja neplodnosti in postopkov OBMP izključuje samske ženske, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do svobodne odločitve o rojstvih otrok iz 55. člena ustave, pa tudi 14. člena ustave, ki vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine (v tem primeru torej ne glede na samskost). Ustavno sodišče je pobudo zavrglo, in sicer zato, ker pobudnici ni priznalo pravnega interese, saj »ni izkazala, da se nahaja v položaju, v katerem je za zdravstvene težave, s katerimi utemeljuje prikrajšanje pri možnosti rojstva otroka, potreben prav postopek OBMP«. Prav tu pa je srž problema: pobuda za širjenje kroga upravičencev (bolje: upravičenk) do OBMP ne izhaja iz kakšne koli zdravstvene indikacije, temveč iz prepričanja, da je treba individualno čustveno željo po materinstvu tudi pri ženskam, ki ne želijo vstopiti v partnersko zvezo, razumeti kot pravico, ki jo je zakonodaja dolžna omogočiti.

Zavrženo pobudo je nato bolj ali manj nespremenjeno posvojilo 38 levo naravnanih poslancev prejšnjega sklica državnega zbora (tretjina parlamentarcev lahko zahteva ustavno presojo in ji pri tem ni treba izkazovati pravnega interesa) in jo marca 2013 znova poslalo ustavnemu sodišču. Ker pa se je pred odločitvijo iztekel poslanski mandat podpisnikov, je ustavno sodišče lahko le ugotovilo, da pobudnika za ustavno presojo ni več in jo je zavrglo.

A zgodba se, kot že zapisano, ponavlja v tretje: tako rekoč ista pobuda, le opremljena z novim podpisniškim seznamom poslancev sedanjega sklica državnega zbora, je od decembra 2014 pred ustavnimi sodniki. Na pobudo pa ne opozarjamo zaradi obletnice vložitve, temveč zaradi dejstva, da jo je ustavno sodišče že obravnavalo – nazadnje 1. decembra (zadeva je prednostna). Kdaj bo odločitev sprejeta oz. objavljena, ni znano, vsekakor pa je mogoče pričakovati, da bo v javnosti precej odmevala. Ne nazadnje gre za »materijo«, ki je bila leta 2001 predmet referendumskega odločanja, ko se je več kot dve tretjini udeležencev izrekla proti širjenju upravičenosti do postopkov OBMP zunaj heterospolne (zunaj)zakonske zveze.


Foto: Oton Naglost

Kakšen pa je odnos Cerkve do tega vprašanja? Načelno je proti postopkom OBMP. V izhodišče namreč postavlja prepričanje, da otrok nikakor ni absolutna pravica staršev (kaj šele posameznika), temveč dar, in da prav zato ne more biti »proizvod« bolj ali manj dovršenega tehničnega postopka, temveč le medsebojne podaritve moža in žene. Po cerkvenem nauku ni mogoče ločiti združitvenega in roditvenega namena zakonske spolnosti, OBMP pa izstopa iz te logike medsebojne podaritve, saj roditeljsko dejanje spreminja v tehnološki postopek, ki nemalokrat prinaša tudi dodatna etična tveganja.