Ekumensko bogoslužje je bilo srečanje kristjanov različnih Cerkva, ki jih kljub raznolikim tradicijam povezuje ena vera v Jezusa Kristusa, edinega Gospoda. Srečanje je temeljilo na prepričanju, da je to, kar kristjane združuje, močnejše od tistega, kar jih ločuje. Skupna molitev, poslušanje Božje besede in slavljenje so postali prostor, kjer se je razodela globlja resničnost Cerkve: poklicanost v občestvo, ki presega zgodovinske delitve in odpira pot spravi, miru in medsebojnemu spoštovanju.

Poseben vrhunec ekumenskega bogoslužja je bil Psalm 23 v skupni izvedbi patra Gregorja Kosa iz Župnije Svetega Lenarta in duhovnice Katje Brkič Golob iz Evangeličanske cerkve Dobrega pastirja. V tem trenutku se je bogoslužje iz poslušanja razširilo v souživetje: glasova dveh služabnikov iz različnih cerkvenih tradicij sta se prepletla v eni besedi, v enem zaupanju, v enem Duhu. Kar se je začelo kot izvedba, se je hitro spremenilo v dogodek – v eksplozijo edinosti, ki je zajela vso zbrano skupnost.

Simbolno zlivanje vode iz treh kelihov v en vrč in zalivanje rastlin

Vrhunec ekumenskega bogoslužja je predstavljalo simbolno dejanje skupnega zlivanja vode iz treh kelihov v en vrč. Duhovniki rimskokatoliške, pravoslavne in evangeličanske Cerkve so vsak prinesli kelih z vodo kot znamenje lastne poti vere, izročila in duhovne zgodovine. Voda ni predstavljala razlik, temveč darove posameznih občestev ki so bili združeni v skupen vrč – kot izraz vere v enega Boga, en krst in eno upanje.

Na sliki (z leve proti desni) paroh Danijel Nikolić, generalni vikar Škofije Novo mesto Peter Kokotec in novomeška duhovnica Katja Brkič Golob kot predstavniki pravoslavne, katoliške in evangeličanske Cerkve zlivajo vodo v isti vrč, iz katerega so nato zalili rože, ki so jih navzoči duhovniki ponesli v svoje cerkve kot znak edinosti in sožitja. FOTO: ECO NM.

Združena voda je nato postala vir za zalivanje rastlin, ki so jih duhovniki ponesli v svoje cerkve. Ena rastlina je šla v stolno župnijo Svetega Nikolaja na Kapitelj, ena v župnijo Svetega Lenarta v Klošter, ena v župnijo Šmihel, ena v župnijo Stopiče, ena v župnijo Sveti Duh na Velikem Trnu v dekaniji Leskovec, ena v Srbsko pravoslavno cerkveno občino Novo mesto, ena pa je ostala v domači evangeličanski cerkveni občini Novo mesto.

S tem dejanjem je ekumensko bogoslužje dobilo močno sporočilo: edinost kristjanov ni v poenotenju ali izbrisu raznolikosti, temveč v skupni skrbi za življenje, mir in rast. Tako kot rastline rastejo iz iste vode, a vsaka na svoj način, tako tudi Cerkev živi iz istega Kristusa, a v različnih tradicijah in krajih.

To simbolno dejanje je na preprost, a globok način izrazilo prepričanje, da mir ni beg pred napetostmi, temveč odločitev za skupno pot – tudi tam, kjer razlike ostajajo. Združena voda je postala znamenje, da lahko iz tega, kar je bilo zgodovinsko ločeno, v zaupanju in spoštovanju zraste novo življenje.