Gospod Peterle, ali se morda še spomnite, s kakšnimi mislimi ste šli spat 26. junija 1991 po slovesni razglasitvi samostojne Slovenije, o čemer je dan prej odločila velika večina članov tedanje slovenske skupščine?

Novica o napadu me je dosegla na poti od škofijskega dvorca, kjer smo zapeli podoknico nadškofu Šuštarju, do mestne hiše. V glavi so mi odmevale Kučanove besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.« Zgodil se je dan, ko je padlo po nas. Drugo pa je bilo vprašanje, ali smo dovolj pripravljeni na obrambo. Napeta situacija ni navajala na spanje, ampak na polno budnost. Kljub temu sem del noči predremal na preprogi v svoji pisarni, zgodaj zjutraj pa smo imeli sejo razširjenega predsedstva.

So se torej sanje tiste noči raztreščile ob čereh realnosti vojne naslednjega dne in nato vseh drugih težav, s katerimi se je Slovenija soočala od junija 1991 do junija 2026?

Bistveno je, da smo računali tudi na možnost napada in se nanj pripravili. Brez tega bi kljub močnemu rezultat...