Foto: Andrej Praznik

Prav nedaleč od Krekovega trga, kjer ima sedež Družina, stoji bronast kip slovenskega duhovnika, frančiškana in pesnika Valentina Vodnika. Slovesnost ob odkritju kipa je bila na današnji dan leta 1889. Ustvaril ga je kipar Alojz Gangl. Kip stoji na istem mestu še zdaj, vendar je njegova okolica precej drugačna. Prvotno je bil za njim licej, ampak ga je ljubljanski potres poškodoval, zato so ga šest let po postavitvi kipa podrli, na njegovem mestu pa je zrasel Vodnikov trg, kot ga poznamo zdaj. Prej se je ta del Ljubljane imenoval Valvasorjev trg.

Postavitev kipa Valentina Vodnika se je nekoliko zavlekla, saj so mnogi ljudje na Kranjskem temu nasprotovali, ker so menili, da bi denar namesto za kip raje uporabili za podporo revnim otrokom in študentom. Tako so se kar tri desetletja pogajali in na koncu vendarle dogovorili. V časopisu Novice je ob končni potrditvi pisalo: »Vodnikova podoba bo marsikomu srce mehčala in mu ljubezen do domovine navdihnila … Spomenik bo služil Vodniku v slavo, nam v korist, našim naslednikom v vzgled, Slovanom v ponos.« Čast, da odkrije spomenik, je doletela cesarsko-kraljevega gimnazijskega ravnatelja Frana Wiesthalerja, ob slovesnem trenutku pa so, podobno kot zdaj ob dnevu državnosti, z gradu zadoneli topovi, več kot dvestočlanski združeni pevski zbor pa je zapel slavnostno kantato z naslovom Vodniku, za katero je besedilo pesmi prispeval pesnik Anton Funtek, uglasbil pa jo je Benjamin Ipavec.

Kljub prvotnim nasprotovanjem pa je bilo na slovesnosti ob odkritju spomenika več tisoč ljudi. Prišli so iz vseh slovenskih pokrajin, telegrami pa so prispeli tudi iz tujine, na primer Francije, Bolgarije in Italije. Zanje so postavili tribune, vendar so morali obiskovalci za njihovo uporabo plačati, najdražji sta bili prvi dve vrsti. Najpomembnejši gostje so si po slovesnosti privoščili banket na čitalniškem vrtu, v Šiški pa so pri Vodnikovi rojstni hiši na Jami priredili veselico s petjem, vojaško godbo, telovadnimi točkami in bazarjem. Velikemu dnevu je pečat dodala izdaja Vodnikove zbirke Pesmi.

Danes je torej 125. obletnica postavitve bronastega kipa Valentina Vodnika, ki ga imenujemo za prvega slovenskega pesnika. Osmega januarja pa je minilo 195 let od njegove smrti. Svoje preproste, a izjemno sporočilne pesmi je najprej objavljal v zborniku Pisanice, katerega urednik je bil slovenski rimskokatoliški duhovnik in jezikoslovec Marko Pohlin. Vodnikove pesmi so poučne, hvalijo preprostega Slovenca in pozivajo slovenski narod k dejanjem. Njegove najbolj znane pesmi so Zadovoljni Kranjec, Dramilo in Ilirija oživljena, v kateri je hvalil Napoleona, zaradi česar so ga odstranili iz šolstva.