S povabilom papeža Janeza XXIII. vsem škofom vesoljne Cerkve je ob božiču pred petdesetimi leti sledil sklic drugega vatikanskega cerkvenega zbora. ‘Čas je dozorel,’ je papež zapisal v svoji konstituciji ‘Humanae salutis’, ki je bila izdana 25. decembra 1961, ‘da katoliški Cerkvi in celotno družini človeštva podarimo možnost novega ekumenskega koncila’. S tem je papež uresničil načrt koncila, ki ga je prvič napovedal januarja 1959, poroča avstrijska katoliška agencija Kathpress. 11. oktobra 1962 je Janez XXIII. tako odprl doslej zadnje sklepno zasedanje okoli 2800 katoliških škofov, ki ga je po njegovi smrti leta 1963 nadaljeval in 8. decembra 1965 zaključil njegov naslednik papež Pavel VI.

Papež ob božiču 1961 še ni našel tako jedrnatih besed kot ob odprtju zasedanja deset mesecev kasneje, ko je pojasnil, da želi ‘odločno nasprotovati prerokom nesreče’ tedanjega časa in se neustrašno lotiti naloge, ki jo Cerkvi nalaga stoletje. V konstituciji ‘Humanae salutis’ je zapisal, da bo koncil ‘Mater Cerkev prikazal v ‘neprestani življenjski moči in mladosti’, tako da bo Cerkev ‘izžarevala novo luč’. 2. februarja 1962 je Janez XXIII. kot začetek zasedanja določil 11. oktober, čeprav se tedaj še sam ni zavedal, kako bo do takrat moč predelati nepregledne gore pripravljenih dokumnentov.

Številni so v stoletjih pred tem zamisel o koncilu označili za ‘mrtvo’, češ da naj bi bila tovrstna zasedanja iztrošena, neučinkovita in netehtna. Janez XXIII. ni želel koncila, ki bi obsojal ali delil nauke v obliki novih verskih resnic, pač pa takega, ki bi bil prežet z duhovno oskrbo, dialoško in neavtoritarno – miselno ‘tovarno’ za vprašanja, ki so zaposlovala kristjane 20. stoletja. Pomislekov je bilo seveda veliko. Nekaterim se je zdelo nemogoče obsežne priprave – delovne dokumente, bivališča za udeležence koncila – zaključiti do leta 1963. Janez XXIII. je na to mirno pripomnil, da se bo koncil torej raje pričel leta 1962. Te odločitve tedaj sedeminsedemdesetletni papež ni sprejel v svoji naivnosti, kot so mu očitali nekateri, pač pa z zavedanjem, da mu za njegovo zemeljsko bivanje ni več preostalo prav veliko časa.

In tako se je po besedah izvedenca za koncil Giuseppeja Alberiga ‘zavrtelo mogočno kolesje rimske Cerkve’, katerega vrtljaje je moč občutiti še danes. Janez XXIII. je za ‘svoj’ koncil pripravil konkretne vsebinske predloge in predpise – z izidom, da se je rimska kurija naposled dejavno vključila v dogajanje. ‘Obraz’ tega gibanja je postal kardinal Alfredo Ottaviani (1890-1979), tajnik Svete pisarne in predsednik koncilske teološke pripravljalne komisije.
Koncil je pisal zgodovino in vpeljal daljnosežne spremembe.
V središču posveta okoli 2800 v rimski baziliki sv. Petra zbranih koncilskih očetov je bilo vprašanje, kako naj katoliška Cerkev prilagodi oznanjevanje svojega sporočila v pogojih sodobnega sveta in svetovnonazorskega pluralizma.

V štirih zasedanjih od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965 so koncilski očetje predelali šestnajst dokumentov: štiri konstitucije, devet okrožnic in tri deklaracije. Sklepni dokumenti so konstitucije. Dogmatska konstitucija ‘Lumen gentium’ je s sliko Cerkve kot romarskega Božjega ljudstva oblikovala novo razumevanje cerkvene ustanove, po katerem tudi vsak posameznik nosi del soodgovornosti. Iz konstitucije o bogoslužju se je leta 1970 porodila prenova bogoslužja in zakramentov in vpeljan je bil ljudski jezik. To reformo so konzervativni in tradicionalistični tokovi ostro kritizirali in kasneje je prišlo celo do razkola znotraj Cerkve.
V pastirski konstituciji o Cerkvi in sodobnem svetu je koncil izrazil svoje mnenje o težavah moderne. Četrta konstitucija je izravnala pot sodobni raziskavi Svetega pisma. Okrožnica o ekumenizmu je postavila temelje dialoga s krščanskimi veroizpovedmi, s ciljem enotne Cerkve. V deklaraciji ‘Dignitatis humanae’ so se koncilski očetje zavzeli za versko svobodo. V deklaraciji ‘Nostra aetate’ se je Cerkev odprla za dialog z nekrščanskimi veroizpovedmi.

Drugi vatikanski koncil je bil 21. ekumenski koncil katoliške Cerkve. Zasedanj se je udeležilo več kot sto opazovalcev nekatoliških Cerkva in skupnosti.