Naša sogovornica se je rodila v Zagrebu, kjer je delal njen oče, ki je izhajal iz Borovnice, mama pa je bila Dolenjka. S skupnostjo zagrebških Slovencev so se srečevali vsako nedeljo pri sv. Roku pri slovenski maši. »Oče je bil zborovodja, pri nas smo zelo veliko peli, glasba nas je res držala pokonci. Leta 1953 smo se preselili v Maribor in takrat sem začela hoditi v šolo. Tam sem opravila osnovno šolo in gimnazijo. Ko sem se odločala za študij, so mi predlagali, naj grem v Zagreb, ker smo imeli tam veliko prijateljev in sem imela možnost bivanja, pa tudi jezik ni bil težava«, se spominja mladostnih let.

Danes se mladi težko odločajo za poklic. Kako ste se vi odločili za študij medicine in kasneje tudi za vstop v red frančiškank Brezmadežnega spočetja?

Odraščala sem v času, ko Cerkev na zunaj ni bila vidna. Tudi redovnih sester nismo videli, zato nisem prišla v stik z redovniškim življenjem. Dejavna pa sem bila v stolni župniji v Mariboru, kjer je delovala tudi s. Stanka, ena zadnjih sester magdalenk v Sloveniji. Bila je tajnica na škofiji, pomagala je v župniji in z njo sem se povezala. Ko sem se morala odločiti za študij, sem hotela biti najprej učiteljica, a sta mi oče in mama rekla, da v tem poklicu ne bi mogla hoditi v cerkev – tako je bilo takrat. Moja naslednja želja je bila farmacija, toda mama mi je povedala, da bi v lekarni samo prodajala zdravila, nič drugega. No, sem rekla, potem pa medicina. Znova sta ugovarjala: kako boš uskladila ta poklic z družino? Tu pa sem se uprla, to je bila že tretja možnost in je nisem več izpustila.

Potem mi je oče dejal: »Fantje gredo v vojsko, ti pa pojdi na staž v bolnišnico, da boš videla, kako je sploh delati z bolniki.« Pri nas to ni bilo mogoče, zato smo našli bolnišnico v Švici, kjer so me sprejeli kot strežnico. Po enem letu dela sem se vrnila prepričana, da hočem študirati medicino.

Berete del pogovora, ki je v celoti na voljo v tedniku Družina.

Leta 1980 ste kot mlada zdravnica prišli v mesto Fresco na Slonokoščeno obalo. Kaj je bil ta »afriški virus«, ki vas je »okužil«, da zdaj tam delujete že šestinštirideset let?

Njihova prijaznost, neverjetna gostoljubnost, kako pomagajo drug drugemu. Tudi če nimajo ničesar, ti takoj prinesejo vodo ali kokakolo. To, kako sprejemajo Božjo voljo, tudi ko so v hudi stiski, me je zares presunilo pri mojem delu. Ko sem bila v noviciatu, je umrl moj oče, bilo je zelo na hitro in nisem mogla iti domov. Niti telefonirati nisem mogla domov, sporočilo o očetovi smrti so mi poslali po telegrafu. Ljudje me niso pustili same, ostali so z mano, jokali in sočustvovali. To me je res zaznamovalo. So tudi zelo skromni, čeprav se zdaj, po štiridesetih letih, vsaj v mestih to že spreminja. Ko sem prišla, je bila resnična revščina, brez vsega. Ljudje so živeli od tega, kar so pridelali; kar so imeli, pa so delili.

Doživeli ste dve državljanski vojni, različne epidemije, hitro rast prebivalstva. Kako se je Slonokoščena obala spremenila v tem času?

Ko sem prišla, je bilo v naši prefekturi 15.000 ljudi. Zdaj sta na istem območju dve prefekturi z več kot 120.000 ljudmi. Na začetku sem bila edina zdravnica na območju, kjer nas je danes okoli petnajst. V Frescu je zdaj bolnišnica, prej sem zdravila, kar sem lahko, ostali pa so morali na dolgo pot, kar je bil zanje velik strošek. Tudi cepljenje je danes že čisto rutinsko. Prej so množično umirali zaradi ošpic. Leta 1986 sem začela s cepljenjem v vaseh, včasih po sto, dvesto ali tristo otrok v enem dnevu. Takrat še ni bilo injekcij za enkratno uporabo, ampak sem imela s seboj sto igel.

Zgodilo se je tudi, da je kakšna žena rodila kar na cesti med prevozom.

Kako sodelujete z lokalno Cerkvijo?

Sodelujemo pri katehezi otrok, naše sestre domačinke imajo tudi katehezo za odrasle v domačem jeziku. Delamo z različnimi skupinami, skavti, mladino, poleg tega skrbimo tudi za zakristijo in krašenje. V začetku so bili duhovniki večinoma misijonarji iz Francije, od leta 1996 pa so domačini. Pred dvema letoma smo obhajali petdeset let od prihoda naše prve skupnosti v Fresco, letos pa štirideset let od prihoda v Gbagbam in trideset let tukajšnje župnije.

S. Anica ob vozilu iz akcije MIVA. FOTO: Osebni arhiv

Bi še kaj sporočili našim bralcem?

Hvaležna sem za Družino, čeprav pošta ne deluje tako, kot bi bilo treba, ampak dobim po pet, deset številk naenkrat. Posebej pa se zahvaljujem za MIVO. Sestre smo od vsega začetka te akcije veliko prejele. Zaradi slabih cest naši avtomobili zdržijo le sedem do osem let. Na začetku smo imeli samo katrce in smo z njimi poskušali doseči ljudi. Zgodilo se je tudi, da je kakšna žena rodila kar na cesti med prevozom. Vozila, ki jih dobimo s pomočjo MIVE, nam resnično pomagajo, da lahko pridemo do ljudi, ki nas potrebujejo.

Za potrebe misijonarjev lahko darujete:
Misijonsko središče Slovenije
Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
BIC banke: LJBASI2X
namen nakazila: MIVA
referenca: SI00 279500

Ta vozila dobesedno rešujejo življenja. Vedno mislimo na vse dobrotnike in se vsem zahvaljujemo.