Dvorano Coroninijevega dvorca v Šempetru smo napolnili do zadnjega kotička. Večer je z ubrano pesmijo obogatil Mešani mladinski pevski zbor Šempeter-Vrtojba pod vodstvom prof. Mojce Maver Podbersič.

Izhodišče predavateljičinega sporočila je bilo vprašanje, v katero življenje smo potopljeni. Stara grščina, v kateri je napisana Nova zaveza, pozna 3 izraze, ki jih v slovenščino prevajamo z besedo življenje: Bios (biološko), Psiche (duševno) in Zoe (večno). Človek hrepeni po večnem življenju.

Dr. Nataša Govekar med predavanjem. FOTO: Mojca Maver Podbersič

Kot neki učitelj postave, ki je Jezusa vprašal: «Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« (Lk 10,25), (se) sprašujemo tudi mi. Mislimo, da gre za naše »mišice«, za naše dosežke. Radi postali neumrljivi s svojo lastno močjo. Oklepamo se življenja, ki je v resnici samo «bios« in to oklepanje je »psiche«. V resnici pa gre za izpuščanje iz rok. Večno življenje ni nekaj, kar lahko zaslužimo ali dosežemo, temveč ga prejmemo, ko so naše roke prazne.

Da bi bolje razumeli, nam je predavateljica sporočilo ponazorila s posnetki mozaika v apsidi bazilike sv. Klemena v Rimu (iz 12. stoletja). Resnično drevo življenja izhaja iz enega samega središča- iz Jezusovega križa. Preko svoje smrti in vstajenja Kristus prinese razcvet človeštvu in mu razodene Očeta.

Jelenova želja 

Na dnu mozaika so upodobljeni jeleni, ki se napajajo ob vodi. Jelen je svetopisemska podoba (prim. Ps 41), ki nakazuje močno željo- ki presega samo naravno žejo. Staro izročilo namreč pravi, da je jelen pojedel kačo, ki ga zastruplja od znotraj. Jelenova žeja/želja po vodi je torej žeja /želja, ki se porodi v človeku, ko odkrije, da je »pojedel kačo«- da torej zlo ni samo okrog njega, ampak tudi v njem samem. To spoznanje in žeja/želja pa je začetek spreobrnjenja. Spreobrnjenje se zgodi šele takrat, ko človek, ki je izkusil, da se sam zlu kljub svoji dobri volji ne zmore upreti, išče Božjo pomoč. Človek, ki kot Pavel prizna, da ne dela dobrega, ki ga hoče, ampak zlo, ki ga noče (prim. Rim 7,19), lahko v sebi naredi prostor za nekoga Drugega - za tistega, ki ne le hoče dobro, ampak tudi je resnično dober. Tak človek je rešen strupa, rešen je strahu zase. Tak človek spozna, da ta resnično Dobri ne le obstaja, ampak nas od vekomaj išče. Kot bi se srečali dve žeji/želji: Božja in naša!

FOTO: Mojca Maver Podbersič

Prehod spreobrnjenja sovpada s prehodom krsta. Gre za prehod od bivanja, ki je zgolj »preživetje«, zastrupljeno s strahom pred smrtjo, k novemu bivanju, k življenju, ki ne zatone. Ti prehodi niso rezervirani samo za katehumene. Tudi po krstu stari človek hoče svoje. Problem pa je, da večina krščenih pozabi, da ima v sebi že protistrup! Tistemu, ki je enkrat (v krstu namreč) že umrl, ni treba več braniti svojega starega človeka (svojega »trupla«), usposobljen je za umiranje sebi in lahko opazuje novost, ki že klije v nas: »Glejte, nekaj novega storim« (Iz 43,19). To je Božje delo v nas, ki ga nihče ne more uničiti: ne bolezen, ne smrt, ne preganjanje…Kdor je potopljen v Življenje, je osvobojen strahu. Kdor je potopljen v Življenje, mu ni treba ničesar posebnega izumiti- kjerkoli živi in karkoli dela, vse je prostor razodevanja te novosti. Kdor je potopljen v Življenje, je prisoten v realnosti življenja in je sposoben vse, kar se dogaja, razločiti kot »porodne bolečine«. Ne ozira se nazaj z nostalgijo, ne gleda v prihodnost s strahom in skrbjo, temveč z zaupanjem objame sedanjost, tako kot je, kot kraj razdevanja večnosti.