Predhodnica Ljubljane navdušeno sprejme rimskega cesarja

V prejšnji številki sem obljubil modrovanje o štirih rimskih mestih na območju današnje Slovenije. Začel bom s tistima, ki sta se prerinili do visokega položaja rimske kolonije. A čeprav je skoraj ponarodela krilatica, da je najstarejše slovensko mesto Ptuj, moram predvsem bralke in bralce s svoje strani Trojan razočarati. Emona, rimska kolonija na ozemlju sedanje Ljub-ljane, je naslov pridobila precej prej. Ptujčanom je lahko v tolažbo vsaj, da je v njihovem primeru slavno staro ime preživelo do danes. Mesto Emona pa je trava prerasla tako temeljito, da se ob ponovnem zagonu mestne naselbine v srednjem veku na njegovo ime ni spomnil živ krst. Vse do novega veka niso vedeli niti, da je bilo jedro antične naselbine v neposredni bližini srednjeveške naslednice. Toda vidne rimske ostaline so kljub temu burile domišljijo. Zaslužne so za marsikatero poimenovanje v današnji Ljubljani. Med njimi naj omenim Mirje, v njegovi oznaki se skriva latinska beseda murus za zid ali obzidje. Mesto s pedigrejem Imena Emona si kot pri drugih rimskih mestih na naših tleh niso omislili Rimljani. Na kolonijo so ga prenesli z ene prejšnjih naselbin na bolj ali manj istem območju. Tam so imeli glavno besedo seveda predrimski staroselci. So pa Emoni že v obdobju pozne antike pripisovali na moč imeniten izvor. Krščanski zgodovinar Sozomen iz 5. stoletja in njegov nekoliko mlajši poganski kolega Zosim sta vedela povedati, da so mesto ustanovili kar Jazon in njegovi Argonavti. Tukaj sicer ni prostora za široko obnavljanje njihove zgodbe. Omenim naj le, da je ekipa samih prvokategornikov grške mitologije na ladji Argo iz Grčije šla v današnjo Gruzijo. Jazon je sicer ena večjih rev med grškimi junaki, saj bi mu brez pomoči lokalne princese Medeje trda predla. A na koncu je bila operacija uspešna in na poti domov naj bi druščina ob reki Ljubljanici ustanovila Emono. Ponosni zgodovinar Ljubljančan Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) je v 17. stoletju izračunal, da naj bi se to zgodilo davnega leta 1222 pr. Kr. Emona je res stara, a tako stara ni. Zagotovo je bila kolonija že ustanovljena v začetku 1. stoletja po Kr., torej pred dobrima dvema tisočletjema. Ohranil se je namreč del napisa iz prvega leta vladanja cesarja Tiberija (zavladal je leta 14 po Kr.), v katerem je govor o postavitvi pomembnega objekta v Emoni. Verjetno je šlo za obzidje, ki je obdajalo mesto. Polno ime kolonije je bilo Colonia Iulia Emona, kar po rimski šegi nakazuje, da je zaživela v času vladarjev iz julijske dinastije. Tej sta pripadala Tiberij in njegov očim, prvi rimski cesar Avgust. Kakor sem mimogrede navrgel v prejšnjem prispevku, je bila za kolonije značilna prevlada rimskih prišlekov od drugod. V Emono je največ zgodnjih naseljencev prišlo iz bližnje severne Italije. Med njimi vam bo morda domače ime družine Kancijev iz Akvileje (Ogleja). Iz istega klana so v pozni antiki namreč izšli na Slovenskem zelo češčeni mučenci sveti Kancijan in njegova sorojenca. Po rimskih standardih Mesto Emona ni bilo posebej veliko (tudi na tej točki so lahko Ptujčani potolaženi, njihova Petoviona je bila večja). Na vrhuncu naj bi v njem prebivalo med tri in pet tisoč ljudi. Zasnovano je bilo povsem po najboljših rimskih standardih. Njegov tloris je bil pravokoten. V smeri od severa proti jugu je potekalo pet ulic ali kardinov, v smeri od vzhoda proti zahodu pa sedem ulic ali dekumanov. Blizu križišča glavnih ulic je stal forum, središče javnega življenja. Arheologi so ugotovili, da je pokrival območje med Igriško in Gregorčičevo ulico ter med Slovensko in Rimsko cesto današ-nje Ljubljane. S treh strani so ga obdajale pokrite arkade, na četrti strani pa je stala osrednja upravna in poslovna stavba, že v prejšnjem prispevku opevana bazilika. Pomen Emone je podčrtavalo mestno obzidje z več kot petindvajsetimi stolpi in z več mestnimi vrati. Že rimska zakonodaja iz časa zgodnje rimske republike je prepovedovala pokopavanje ali sežiganje umrlih znotraj obzidja. Zato so bila emonska pokopališča ob cestah, ki so iz mesta vodile proti severu, vzhodu in zahodu. Najbolj raziskano je severno grobišče na območju med današnjima Kongresnim trgom in Gospodarskim razstaviščem. K rimski mestni infrastrukturi so sodila še dodelana kanalizacija in javna kopališča, ki so bila načeloma dostopna vsem prebivalcem. Na ozemlju Emone so doslej odkrili dve, eno ob današnji Zoisovi cesti in drugo pri nekdanji tovarni Šumi v bližini Drame. Emonci so častili številne bogove. Najbolj priljubljeni so bili prvoligaši, kakršen je bil Jupiter. A veliko častilcev je imela hkrati lokalna boginja Ekorna, ki je imela morda na skrbi Ljubljansko barje. Ko se je v Emoni razširilo krščanstvo, so pomembno vlogo pridobile krščanskim obredom namenjene stavbe. Leta 381 se med udeleženci škofovskega zasedanja oziroma sinode v Akvileji (Ogleju) slednjič pojavi prvi po imenu znani emonski škof Maksim, ki ga danes častimo kot svetnika. Emona deli usodo imperija Čeprav sem zapisal, da Emona ni bila velemesto, je bilo njeno upravno območje ali tako imenovani ager zelo obširno. Teklo je od Trojan (rimsko ime zanje je bilo Atrans) po Karavankah proti severu, vzhodna meja je bila verjetno v bližini Višnje Gore, južna pa najbrž na reki Kolpi. Na zahodu je emonski ager očitno segal le do Bevk v bližini Vrhnike, kjer je mejil na upravno območje Akvileje (Ogleja). Žal ne vemo za veliko dogodkov iz rimske zgodovine, ki bi bili povezani z Emono. V glavnem so njeni prebivalci očitno delili usodo večine življa ogromnega imperija. Kot smo videli, so jo kot kolonijo ustanovili v času zgodnjega rimskega cesarstva. Takrat, v 1. stoletju po Kr., ji je pripadala vidna vloga pri še nedokončanem rimskem osvajanju ozemlja med Italijo in Panonsko nižino. Sama Emona je sodila v okvir Italije. V zadnji tretjini 2. stoletja po Kr. je Emonce močno prizadela dolgotrajna epidemija nalezljive bolezni. Najbrž je šlo za črne koze. Leta 238 so meščani upoštevali navodilo rimskega senata in – podobno kot Rusi v Napoleonovih časih Moskvo – izpraznili mesto pred prihodom vojske pri senatorjih nepriljubljenega rimskega cesarja Maksimina Tračana (vladal od 235 do 238). Enega zvezdnih trenutkov so Emonci dočakali natanko sto petdeset let pozneje, leta 388. Na poti z zmagovite državljanske vojne, med katero so boji potekali tudi pri Petovioni (Ptuju), jih je z obiskom počastil sam cesar Teodozij (danes mu rečemo Veliki). Kajpak so ga navdušeno sprejeli, o čemer se je ohranil laskav opis Teodozijevega dvornega govornika. V naslednjem stoletju je začela zgodovina Emone ubirati rakovo pot. Krivi so bili številni »izleti« novih ljudstev. Tako so že v začetku 5. stoletja pred mestom taborili Zahodni Goti. Največ škode pa je povzročil prihod Hunov znanega »biča božjega« Atile leta 452. Od takratnega uničenja si meščani očitno niso več opomogli. Zadnji po imenu znani emonski škof Patricij sicer nastopa še kot udeleženec neke sinode ob koncu 6. stoletja, a tedaj sedeža skoraj gotovo ni več imel v Emoni. Kot rečeno, je njeno ime na prehodu v srednji vek potonilo v pozabo. Tudi ko so v 15. stoletju ustanavljali ljubljansko škofijo, jim še ni prišlo na misel, da bi posegli po starem emonskem imenu. A v začetku 18. stoletja so ob gradnji in opremljanju nove stolnice vanjo že postavili kipe emonskih škofov. Aleš Maver

Predhodnica Ljubljane navdušeno sprejme rimskega cesarja

Predhodnica Ljubljane navdušeno sprejme rimskega cesarja

Mesto s ped...

MALEČNIK – Razstava Mohorjevih knjig v župnijski knjižnici

10 let Hiše Ljubhospic

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.