Gasilec je od malih nog. Ne prihaja iz »gasilske družine«, kjer bi bili gasilci že oče in ded in praded, kot je pogosto tradicija v rodbinah. Domačemu gasilskemu društvu na Kalobju se je pridružil, ker so se vanj vključevali vrstniki. Mulca je pritegnila tudi uniforma: čelade, rdeči avtomobili, sirene ... Kmalu je med gasilci našel vzornike in vrednote, ki so le še krepile tisto, za kar so ga vzgajali starši: timsko delo in pomoč drugemu. Z gasilci je odraščal in duhovno rasel – od domačega društva do vključevanja in dela v občinski in nato še regijski gasilski zvezi. Ko se je magister poslovnih ved pred petimi leti upokojil, se je prijavil na razpis predsednika Gasilske zveze Slovenije; funkcijo opravlja nepoklicno, a z veliko znanja in izkušnjami.

Gospod Cerkvenik, koliko gasilcem ste »šef«?

Nekaj več kot 170 tisoč članov imamo v 1341 prostovoljnih gasilskih društvih. Naše članstvo sestavlja četrtina mladih, 30 odstotkov je žensk in še vedno imamo sedemodstotni prirast članstva. Z dobrim strokovnim usposabljanjem zagotavljamo 50 tisoč operativnih članov, pripravljenih na pomoč v primeru požarov in drugih nesreč. To je »kapital«, ki ga nima nobena druga organizacija. Z 12 odstotki aktivnega prebivalstva smo tudi svetovni fenomen, toliko prostovoljnih gasilcev na prebivalca nima nobena druga država.

Celoten pogovor preberite tukaj.

Kaj pa je tisto, kar mlade in malo manj mlade vleče v gasilsko uniformo?

Denar gotovo ne (nasmeh). Del je zagotovo tradicija, zasidrala se je v srcih naših prednikov, že 153 let se prenaša iz roda v rod, torej gre za vpliv družine oziroma okolja. Veliko zaslugo imajo vodstva društev, mentorji, tudi vzgojne ustanove, z gasilstvom so otroci seznanjeni že v vrtcih in osnovni šoli. Seveda najprej pritegne uniforma, igre, motivirajo jih čini, značke in pokali, ki jih dobivajo na tekmovanjih, enako vlogo pa imajo tudi druženje, prijateljstvo, prijetno okolje. In ves čas privzgajamo zavest, da gasilci pomagamo ljudem, da smo potrebni v družbi. Mladi v gasilstvu dobijo mnogo več kot gasilske veščine, učimo jih spoštovanja hierarhije, timskega dela ...

... kar je v nasprotju z individualistično naravnano sodobno družbo, kajne?

Pri gasilcih ni prostora za egocentrizem. Otroci so danes res vzgajani v sebičnem duhu, v gasilski organizaciji pa ega ne morejo uveljavljati. Ob takem številu članov se seveda pojavljajo osebne težnje, želja po dokazovanju, ampak pri gasilcih veljajo pravila, in kdor ne sprejme timskega dela in ekipnega razmišljanja, se pravzaprav hitro kar sam izloči in odide. Torej se organizacija sama od sebe »očiščuje«.
Še eno besedo uporabljamo gasilci, ob kateri so mnogi skeptični, da bo delovala: »Gasilec mora …« Zanimivo pa je, da mladi sprejmejo igro. Starši so začudeni, vzgojitelji presenečeni – doma ne deluje, v šoli ne gre skozi, pri nas pa vse gradimo na treh MORA. Gasilec mora spoštovati hierarhijo – vsak gasilec ima vodjo, nadrejenega mora spoštovati, kar mu ukaže, opraviti delo, ki mu ga naloži. Koncept hierarhičnega vodenja je že v izhodišču skregan z logiko današnjih mladih, ampak opažam, da se mladi prilagodijo in sprejmejo našo logiko, da se nadrejene posluša. Hitro jih seznanimo s kodeksom etike gasilstva, ki ga gasilec mora spoštovati: odnos s tovariši, prevzemanje odgovornosti, sprejemanje kritike in podobno; strokovnjaki nemalokrat podvomijo v delovanje takšnega sistema, ampak pri nas deluje. Tretji mora je sprejemanje reda – mislim, da je to ustvarjalni red, ki posebno mladim v naši kaotični družbi ugaja. Kako naj si drugače razlagamo, da se nam letno pridruži 2500 članov vseh generacij?! V času srednje šole in študija se sicer odmaknejo, a se velik odstotek potem, ko se zaposlijo in si ustvarijo družino, vrne.

Kdo je za vas osebno sveti Florjan?

Moj prijatelj! Gasilec sem bil v času, ko praznovanje sv. Florjana, kljub temu da je bil upodobljen skoraj na vsakem gasilskem domu, javno ni bilo dovoljeno. Kmalu po osamosvojitvi pa sem Vilibaldu Brglezu, takratnemu župniku na Kalobju, predlagal, da bi daroval mašo za gasilce. Povabil je še takratnega mariborskega stolnega župnika, sedaj upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška, in »organizirali« smo prvo t. i. »gasilsko mašo« po drugi svetovni vojni. Kmalu so praznovanje florjanovega sprejeli gasilci po vsej državi in danes je to po župnijah navada, česar sem zelo vesel. Gasilci radi pomagamo v nesreči, radi pa se tudi lepo oblečemo in »paradiramo« – tudi s tem pokažemo, da smo del cerkvenega občestva. Obudili smo tudi stare ljudske običaje, ki so jih naši predniki v stiskah in nesrečah namenili v čast sv. Florjanu; pri nas na Štajerskem, na primer, gremo na predvečer godovnega dne s Florjanovo pesmijo po vaseh, ljudje darujejo jajca in »špeh«, kar naslednji dan po maši spečemo in delimo med župljane.

Ni pa najbrž svetnik z vami samo na godovni dan?

Ko odhitimo na pomoč, se zavedamo, da vsega ne moremo sami. Tudi neverni pomislijo, ali se bodo vrnili živi in nepoškodovani. Če ne pokličejo na pomoč svetnika sami, se na kraju nesreče gotovo najde kdo, ki prosi: sveti Florjan, pomagaj nam, pomagaj jim! Na prek 20 tisoč intervencijah letno sodeluje blizu 120 tisoč gasilcev – verjamem, da so tudi prošnje k sv. Florjanu in molitve znamenje, da tako rekoč nimamo smrtnih žrtev in res majhne poškodbe. Nekdo nam stoji ob strani in nas varuje, v to verjamem.

Jeseni ste se srečali s papežem Frančiškom. Vam je dal kakšno posebno sporočilo?

Zaželel nam je, naj imamo čim manj dela (nasmeh), povedal je, da moli za nas. Ganljivo srečanje, ki ga človek doživi samo enkrat v življenju. V Vatikanu sem zaznal, kako spoštovani smo v resnici gasilci. Bili smo v uniformah in na Trg sv. Petra smo prišli brez varnostnega pregleda, kar kaže na neizmerno zaupanje. Vatikanski gasilci, ki smo jih obiskali po srečanju s papežem, so nam povedali, da jih papež kdaj obišče ali jih povabi k sebi na obisk. Močno jim zaupa. Po obisku svetega očeta sem še bolj ponotranjil misel, ki je že leta in leta moje vodilo: »Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate, ko bodo razmišljali o poštenosti, ljubezni in pokončnosti.«

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki Družine ali na spletu.