»Dragi prijatelji njegove besede. Nekako sem kar ganjen, da lahko govorim o tem kraju, ki je bil pisatelju Alojzu Rebuli tako pri srcu. Tukaj je našel svoj dom, tukaj je našel tisto zvočnost slovenske govorice, ki je bila v njemu tako kakor v velikemu slovenistu, patru Stanislavu Škrabcu, najlepši jezik na svetu. In hkrati mu je ta dom pomenil tudi del raja, kajti obdan je z loškimi hribi, zelenjem. Tukaj so izviri voda, tukaj je, kot je dejal, veletok, reka Sava. In tukaj, seveda, je njegovo ljubljeno bitje Zora, ki ga navdihuje. Zora je svetla po svojem imenu, je svetla po svojem življenju in svetla po svoji ljubezni. In tukaj lahko vidimo, da je začutil, kaj pomeni doživeti dar, dar življenja, polnosti življenja, dar narave, dar tega stvarstva, Božjega stvarstva, ki ga obdaja.« S temi izbranimi besedami je dr. Edvard Kovač nagovoril zbrane.

Edvard Kovač. FOTO: Jože Potrpin

Kot je v uvodnem govoru izpostavila pobudnica srečanja, hčerka pisatelja Alojza Rebule (1924–2018), Tanja Rebula, si je želela predstavitve te knjige »prav v Loki, saj je moja mama Zora pripeljala takrat mladega študenta Alojza v ta kraj. Tu se je rodila in obiskovala osnovno šolo, prav tisto, ki jo danes poživljajo tukaj prisotni otroci. Zato jih z veseljem pozdravljam na tem vrtu, kjer bodo zaživeli spomini Zore Tavčar na loško šolo iz njene knjige Veter v laseh in njene pesmice za otroke, Ko se ptički prebude, ki so tudi uglasbene.«

FOTO: Jože Potrpin

Člana gledališke skupine Kulturnega društva »Primož Trubar« pa sta brala odlomke iz knjige Dnevniški zapisi. Osrednja govornika sta bila pisca spremnih besed knjigi dr. Edvard Kovač in dr. Milček Komelj.

FOTO: Jože Potrpin

Poleg tega so bile obiskovalcem na ogled knjige pisateljice Zore Tavčar (več kot deset jih je napisala, tudi strokovne in v soavtorstvu), v vrtni uti pa na panojih predstavljeno delo in življenje obeh zakoncev.

Novost v kraju je tudi, da so v stavbi šole uredili poseben kotiček z novimi policami, kjer si bo mogoče izposoditi večino bogate knjižne zbirke Alojza Rebule in Zore Tavčar. Za to je zaslužna Anita Šiško, direktorica Knjižnice Sevnica, ki je knjige prepustila loški podružnični knjižnici.

FOTO: Jože Potrpin

Dogodek sta soorganizirala Kulturno društvo »Primož Trubar« Loka in Slovenska matica, podprli krajevna skupnost, šola in knjižnica, Aktiv kmečkih žena Loka pa je poskrbel za odlično pogostitev. Navzoči sta bili obe Rebulovi hčerki Alenka in Tanja, pa teolog in publicist dr. Ivan Štuhec, državnozborski poslanec Srečko Ocvirk oziroma pretekli sevniški župan, drugi ugledni gostje, številni krajani in občani. Dr. Ignacija Fridl Jarc, urednica Slovenske matice se je opravičila, saj je prav ta teden prevzela nove zadolžitve kot ministrica za kulturo.

FOTO: Jože Potrpin

Dragoceno delo je izšlo lani pri Slovenski matici. Tanja Rebula je namreč ob spominjanju na 100. obletnico očetovega rojstva prepisala in opremila z opombami njegove dnevniške zapiske, ki so ena sama visoka pesem ljubezni do poznejše soproge Zore Tavčar in do slovenske besede. Razkrivajo obdobje njegovih povojnih študijskih let v Ljubljani, ko je z iskrenim zanimanjem raziskoval antično tradicijo in skušal prodreti do bistva grške kulture. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Vstopal je v mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno predajal predstavi o usodni moči ljubezni. Spoznal je štiri leta mlajšo študentko slovenščine in primerjalne književnosti Zoro Tavčar (1928–2025) iz Loke pri Zidanem Mostu, ki je kasneje postala njegova soproga. Ravno njej in trenutkom, ki jih je preživel z njo, so namenjeni najtenkočutnejši zapisi v delu.

FOTO: Jože Potrpin

Uvodno spremno besedo Srečanje s skrivnostjo lastne duše je prispeval frančiškan, p. dr. Edvard Kovač, pobudnik izdaje dnevnikov, spremljevalec Alojza Rebule v kasnejšem obdobju njegovega življenja, akademik prof. dr. Milček Komelj daljši, bogat zapis Vznemirljivo pričevanje Rebulovih mladeniških dnevnikov, Rebulov zet Igor Tuta pa je prispeval zapis o zgodovinskih razmerah takratnega Trsta z okolico in nekaj opombami.

FOTO: Jože Potrpin

Dr. Edvard Kovač je v svojem nagovoru, v katerem je zastopal tudi Slovensko matico, najprej izpostavil globok odnos pisatelja Rebule do Loke in slovenskega jezika, v nadaljevanju pa je poudaril predvsem transformativni vpliv njegove žene Zore na njegovo življenje in ustvarjanje.

Ko je med vojno Rebula pisal svojemu očetu v svojem narečju, je dobila njegova mama nazaj pismo z očitkom, »pa vendarle nauči najinega sina pisati slovensko«. »In moram reči to, kar je najlepše, da je tukaj v tem kraju in ko se je družil z Zoro, ob njej 'opravil' vse po vrsti, osnovno šolo v slovenščini, gimnazijo v slovenščini in na koncu tudi fakulteto. In to je doživljal ob zelo potrpežljivi učiteljici, ob neizprosni profesorici.« Ko pa je ta kmalu v svoji skromnosti ugotovila, da jo je prerasel, mu je dala prednost, ostala zvesta svoji pesniški besedi in bila možu pesniški korektiv. »Bila je tisti pesniški korektiv njegovih spisov, njegovih romanov in vidimo, da je znala dati navdih ne samo kakšne osebnosti, kot Elektri v Sibilinem vetru ali še komu drugemu, ampak da je dala tudi večkrat navdih za čudovite naslove.«

FOTO: Jože Potrpin

Alojz Rebula je bil najprej nekoliko zaskrbljen, potlačen, v stiskah življenja, takrat je napisal veliki roman. Nekateri kritiki pravijo, da je to prvi postmoderni roman, ki se menuje Senčni ples. Toda, to je bil njegov prvi veliki roman in preden bi napisal Svetlobni ples, preden bi napisal pod vplivom Zore nekaj veselega, igrivega, domiselnega, je dosegel višek svojega literarnega ustvarjanja, to je bil roman v Sibilinem vetru, ki ga je pravzaprav zaznamovala Zora. »Lahko rečemo, da mu je Zora bila izvir čistosti, čistosti etične besede, hkrati besede iz globin duše in ob njej je ta pisatelj začutil, da je ona tisti vir najlepših besed, ki se porajajo v njegovi duši in da je ona tista, ki iz tega drobnega žuborenja duha, ki prihaja iz njegovega srca, iz njegove duše, ga usmeri in napravi veletok njegovih romanov in povesti. Tako smo veseli, da je na tej hiši spominska plošča. Če bo kdaj Alojz Rebula kakor Prešeren doživel spomenik (v Loki pred cerkvijo sicer že stoji njegov doprsni kip), nad katerim bo muza, bo morala imeti ta muza Zorin obraz.«

FOTO: Jože Potrpin

Dr. Milček Komelj pa je akademika Alojza Rebulo predstavil kot mogočno in sijajno postavo v slovenski krščanski kulturi in umetnosti. Njegovo ustvarjanje je za vedno pristno in instinktivno, izhajajoč iz resnične notranje nujnosti, z željo, da bi njegove stvaritve dosegle vse dobre in plemenite duše. Podal je glavne značilnosti Rebule in njegovega ustvarjanja, zgodnji razvoj, v nedavno izdanih »Dnevniških zapisih 1940–1954« pa vpogled v mladostno ustvarjalnost z osrednjimi temami njegovega življenja.

Milček Komelj. FOTO: Jože Potrpin

Po Komeljevih besedah je iz zapisov razvidna neustavljiva ustvarjalna strast, ki jo je podžigala velika ljubezen do Zore Tavčar. Ljubezen ga je povezala tudi z njenim domačim krajem Loko ob Savi, ki je sčasoma postala tudi njegov kraj. S tem je njegova literatura vstopila v čarobno pokrajino Trubarjeve navzočnosti s svojimi gozdovi, hribi, cerkvami (npr. Čelovnik), ki so mu postali izhodišče za domišljijske romane.

Ti mladostni dnevniki so v osnovi visoka pesem ljubezni – do žene, življenja, slovenskega Primorja in celotne slovenske pestrosti. Podobo slovenske identitete je dojemal v značilnostih in simbolih slovenske pokrajine, njenih zgodovinskih dogajanjih in ljudeh. V njenih lepotah je vedno znova slutil oznanjanje večne edenske lepote. Rebula je bil že v mladosti prepojen z resnostjo, krvjo in religijo, a je v svojem delu stremel k lahkotnosti, a vendar je prevladala resnost.

Dnevniki razkrivajo, da je Rebula že v mladih letih zasnoval osnove za vso svojo poznejšo pisateljsko ustvarjalnost. »V teh dnevniških zapiskih je med prisluškovanjem svojemu blaženo-razbolenemu duhovnemu utripanju in z odločenim nadzorovanjem svoje osebnostne in pisateljske rasti oznanil in duhu zasnoval, če ne uresničil že vse svojo neomajno delavno in sijajno ustvarjalno prihodnost. Zato so Rebulovi Mladostni dnevniki njegova prava in doslej neznana ter celo z verznimi iluminacijami prepletena ustvarjalna inkunabula, ki jo na naslovnici knjižne izdaje prek faksimila umetnikove strogo priostrene rokopisne pisave z nostalgičnostjo starinskih spominskih knjig prekriva in venča dvoje nevenljivih živordečih cvetov, oznanjajočih življenjsko in ustvarjalno sožitje dveh zvestih sil, dragocenih in lepih duš, Alojza Rebule in Zore Tavčar,« je akademik sklenil svoj nagovor.