Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Predstavitev knjige: Ljubljanske Žale

Objava: 28. 10. 2004 / 10:30
Oznake: Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.05.2021 / 14:02
Ustavi predvajanje Nalaganje

Predstavitev knjige: Ljubljanske Žale

Z vodniki po pokopališčih se Slovenci res ne moremo hvaliti. Dolgo je že, kar je izšel prvi in doslej edini Vodnik po Ijubljanskih pokopališčih, ki ga je napisal prof. Marko Bajuk, in sicer prvi zvezek 1. 1930, drugega pa sedem let kasneje. Isti avtor je 1. 1940 izdal še vodnik po Navju, ki so ga uredili dve leti prej.


Milena Piškur

Moje zanimanje za pokopališča se je začelo prav z Navjem. Po šolski raziskovalni nalogi, v katero je bilo vloženega veliko mojega dela, sem nadaljevala z raziskovanjem zgodovine tega slovenskega Panteona. K delu sem pritegnila tudi umetnostno zgodovmarko dr. Sonjo Žitko, s katero sva potem 1. 1997 pri DZS izdali knjigo Ljubljansko Navje. Že takrat se je zastavljalo vprašanje: Kaj pa Žale? Teh sva se lotili po tehtnem premisleku, v letu 2000. Raziskava je potekala pod okriljem Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete ter ob finančni podpori Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Ljubljana, Vodja projekta je bila Sonja Žitko, ki je imela na skrbi umetnostnozgodovinski del, sama pa sem bila zadolžena za zbiranje podatkov o zgodovini pokopališča in o pomembnejših osebnostih, pokopanih na Žalah. K sodelovanju sem povabila g. Nado Prašelj Gspanovo, dolgoletno sodelavko Slovenskega biografskega leksikona, ki pa je morala iz zdravstvenih razlogov sodelovanje žal kmalu prekiniti. G. Vida Stanovnikova, dolgoletna sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, pa mi je bila do konca pomočnica tako pri biografskih opisih kot tudi pri iskanju različnih podatkov in pri korekturah.

Lani, prav ob tem času, je bilo raziskovalno delo končano. Kmalu se je pokazalo, da ne bo mogoče zbrati dovolj denarja za izdajo obsežne monografije, ki je bila cilj obeh raziskovalk. Ni kazalo drugega, kot da z g. Sonjo Žitko poskusiva vsaka zase najti založnika. Tako sem se spomladi letos obrnila na založbo Družina. Njen direktor dr. Janez Gril je bil tako rekoč takoj in brez pomišljanja pripravljen sprejeti mojo ponudbo. Tekst sem zatem dopolnila še z osnovnimi podatki o vidnejših nagrobnikih, založba pa je poskrbela za fotografiranje izbranih spomenikov.


Dr. Janez Gril, Milena Piškur, Marijan Smerke

Povedati moram, da je bilo zame sodelovanje z založbo Družina nadvse prijetno in vzpodbudno. Najprej sem se srečala s fotografom g. Marjanom Smerketom, ki je opravil svoje delo ne samo profesionalno korektno, ampak tudi z veliko zavzetostjo in navdušenjem. Tudi g. Tone Seifert, tehnični urednik in oblikovalec, se je grafično zahtevnega teksta lotil premišljeno, z velikim posluhom za prilagajanje tematiki in besedilu ter s posebnim občutkom za razbiranje mojih želja, tudi neizgovorjenih.





O vsebini knjige

Uvodna poglavja knjige Ljubljanske Žale predstavljajo zgodovino centralnega Ijubljanskega pokopališča, prvotno imenovanega Sv. Križ, od povojnih časov sem pa Žale. V teh prvih poglavjih bo bralec poleg manj znanih podatkov našel tudi nekaj redko ali sploh še ne objavljenih arhivskih fotografij. Zanimivo bo tudi poglavje o topografiji Žal, ki bo bralcu pomagalo k boljši orientaciji po pokopališkem prostoru in ga opozorilo na različne posebnosti.
Jedro vodnika predstavlja obsežna evidenca pomembnejših osebnosti, ki so jih položili k večnemu počitku na Žalah. Od 3. maja 1906 do konca maja 2004, ko sem zaključila evidentiranje, je bilo na Žalah pokopanih okoli 152.000 pokojnikov. V knjigi jih je predstavljenih 2190. Največ, 1401 ali 64%, jih je na najstarejšem delu A, 679 ali 31% jih je na delu B, kjer so začeli pokopavati l. 1931, v podaljšku pa 1. 1962. Na delu C, kjer pokopavajo od 1. 1974, jih je le 71 ali 3.2%, na novih Žalah, ki so bile odprte l. 1988, pa samo 39 ali 1.8%.

Najstarejši evidentirani pokojnik, l. 1819 umrli Žiga Zois, je le eden od okoli 45-ih evidentiranih, ki so umrli pred odprtjem novega pokopališča (deloma pa tudi še v letu 1906) in so bili k Sv. Križu prepeljani od Sv. Krištofa. Tak primer je tudi prvi pokojnik v naši evidenci, šempetrski župnik Martin Malenšek, ki je bil pri Sv. Križu pokopan kot prvi, 3. maja 1906 zjutraj, potem ko je bil prepeljan od Sv. Krištofa, kjer je v začasni grobnici pol leta čakal na odprtje novega pokopališča.


Kdo in kaj so evidentirani pokojniki?

To so posamezniki, ki so se zapisali v zgodovinski spomin zaradi svojih prispevkov na umetniškem, kultumo-zgodovinskem, političnem, verskem, strokovno-znanstvenem, tehničnem, športnem in drugih področjih. Več kot 100 jih je že prekopanih in na spomenikih niso več napisani, nadaljnjih 50 pa jih ima na nagrobniku le priimek, kar omogoča samo ugibanje, ne pa identifikacije. Tudi nekateri v zadnjih letih umrli iz različnih vzrokov še niso napisani. Vsa imena nenapisanih so v evidenci navedena v oglatem oklepaju, z zvezdico pa so označena imena tistih, ki so na nagrobniku sicer napisani, v grobu jih pa ni, ker so umrli v taboriščih oz. so pokopani na drugih znanih ali neznanih krajih. Opombe pa opozarjajo bralca na napake pri navajanju priimkov, letnic ipd.

Zapisi o pokojnikih vsebujejo najprej podatek o lokaciji groba, ime, priimek, letnico rojstva in smrti, če sta napisani na nagrobniku, ter morebitni akademski naziv. Sledi kratek biografski opis, ponekod pa še kratek zapis o nagrobniku, s fotografijo ali brez nje. Predstavljeni so samo nagrobniki z delov A in B, medtem ko pokojniki, evidentirani na delih C in D, nimajo omembe vrednih nagrobnikov.

Večkrat me sprašujejo, kako sem prišla do vseh teh 2190 imen. Preprosto, vendar ne brez velikega potrpljenja. Pregledati je bilo treba na tisoče strani biografskih priročnikov. Štirje obsežnejši - Slovenski biografski leksikon, Primorski slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije in Menašejev Svetovni biografski leksikon - imajo skupaj več kot 13.300 strani. V poglavju Viri in literatura se bodo bralci lahko prepričali, da omenjeni priročniki niso bili edini vir za izdelavo seznamov pokojnikov in pozneje biografskih opisov. Sezname sem vedno znova dopolnjevala. Prvo leto terenskega dela so mi bili tudi edino vodilo na poti od oddelka do oddelka, od groba do groba. Šele 1. 2001 mi je postal dostopen arhiv Uprave Žal, ki ga od tedaj hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana in ki obsega več kot 300 tekočih enot ali arhivskih škatel. V tistem času so bili zame pomembni predvsem indeksi pokopov, ki so mi pomagali odkriti ne več napisane pokojnike in so mi tudi olajšali terensko delo na delih B, C in D. Zgodovinski arhiv hrani indekse od leta 1915 do 1992 in grobni knjigi za čas od 1. 1929 do 1955. Žal manjka kompletna dokumentacija pokopališke uprave do leta 1915, ker je bila menda uničena v požaru, gradiva od leta 1993 dalje pa Zgodovinski arhiv še nima.

In zdaj k vprašanju, čemu sploh evidentiranje posameznih pokojnikov. Že v enem od uvodnih poglavij lahko preberemo, da so Žale registrirane pri Upravi RS za kultumo dediščino kot »območje kultume dediščine, kar se nanaša na ambientalno in arhitektonsko celovitost pokopališča ter na umetniški in kultumi pomen posameznih grobnih prostorov«. Kulturni pomen dajejo pokopališkemu prostoru najprej zaslužni pokojniki. Dolžnost vsakega naroda je, da ohranja spomin nanje. A na to včasih kar pozabimo. Žalostno je, na primer, da je grob Alfonza Paulina, botanika mednarodnega slovesa in dopisnega člana (S)AZU, brez napisa, da je moral zapustiti svojo grobnico (eno najopaznejših na Žalah) pravnik, javni delavec in mecen Valentin Krisper, skupaj z ženo ustanovitelj sklada za podpiranje onemoglih služkinj, slepih in gluhonemih, ki je dal postaviti na svoje stroske tudi Miklošičev spomenik v Ljubljani; žalostno je, da je na grobu ortopeda dr. Franca Minara, o katerem piše Enciklopedija Slovenije, že dlje časa listek, ki kaže, da ni več plačnika najemnine zanj, da je grob polihistorja

Petra Radiča tako zaraščen, da ni mogoče ugotoviti, čigav je, da je odstranjen nagrobnik tiskarjev Bambergov, ker grobnica očitno prehaja v druge roke itd. A poslej se tudi stanovska oz. razna strokovna društva ter kulturne in druge inštitucije ne bodo mogle več izgovarjati, da niso vedele za grob tega ali onega zaslužnega pokojnika. Predvsem pa bo treba razmisliti, ali je pravica poznejših najemnikov, da povsem razpolagajo z najetim prostorom, res nad pravico pokojnikov do mirnega počitka na kraju, kjer so bili pokopani. Ko gre za zaslužne pokojnike, bi verjetno morali poskrbeti tudi za to, da njihova imena ne bi bila povsem odstranjena.

Pomudimo se še nekoliko pri abecednem seznamu evidentiranih pokojnikov. Razen letnice rojstva in smrti, lokacije groba in strani, na kateri bomo našli zapis o iskanem pokojniku, bomo v njem ponekod opazili tudi dve posebni oznaki: kvadratek, ki opozarja, da besedilo vsebuje še zapis o nagrobniku, in drugo oznako, ki pove, da bomo v knjigi našli tudi fotografijo nagrobnika. Osebnemu seznamu pokojnikov sledi še seznam grobišč različnih skupin, seznam kratic in okrajšav in na koncu poglavje Viri in literatura.

Prišli smo do konca vodnika po Ijubljanskih Žalah, ki pa brez priloženih posnetkov iz zraka ne bi bil to, kar je. Snemanje iz zraka je financiral Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Ljubljana, izvedel pa že pred dvema letoma Geodetski zavod RS. Zahvaljujem se Mestni občini za ta pomembni prispevek in posebej še za to, da je dovolila objavo omenjenih posnetkov v tem vodniku. Hkrati se zahvaljujem tudi Javnemu podjetju Žale in njegovemu direktorju g. Bojanu Lepičniku, ki je omogočil natis priloženih kart. Izid vodnika po Ijubljanskih Žalah namreč srečno sovpada z 90-letnico ustanovitve Mestnega pogrebnega zavoda, ki ga je podjetje proslavljalo letos poleti, kar tudi v širši javnosti ni ostalo neopaženo. Dr. Peter Krečič je zapisal, da bi ne mogli lepše proslaviti 90-letaice ustanovitve Mestnega pogrebnega zavoda in bližnje 100-letnice pokopališča kot prav z izidom tega vodnika. Morda bomo za 100-letnico pokopališča, do katere nas loči le dobro leto in pol, dobili še reprezentativen umetnostnozgodovinski vodnik po Žalah. Želim, da bi tudi Javnemu podjetju Žale uspelo uresničiti načrte, ki jih ima za to priložnost.


Predstavitev je bila dobro obiskana.

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh