Predstavitve se iz zdravstvenih razlogov žal ni mogel udeležiti predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje, nekaj besed iz njegovega nagovora pa je zbranim predstavil Tone Rode:

Predstavitev je vodil direktor Družine Tone Rode. FOTO: Tatjana Splichal

»Pred nami je knjiga, ki osvetljuje izvolitev novega papeža in nas popelje v srce človeka, katerega življenje in poklicanost predstavljata odgovor na človeško in duhovno krizo sodobnega sveta. Knjiga Papež Leon XIV. – Pastir z blagoslavljajočim nasmehom avtorja Jesúsa Coline, ki jo imate pred seboj, je pričevanje o upanju, edinosti in veri, ki svojo utelešeno obliko najdejo v liku novega papeža,« je zapisal škof Saje. … »Leon XIV. verjame, da je Cerkev poklicana biti most – most med generacijami, med kulturami, med Cerkvami, med verniki in neverniki. V tem smislu nadaljuje in poglablja sinodalni proces papeža Frančiška. Njegova veščina poslušanja – ki jo je vadil kot predstojnik avguštincev in kot škof v Peruju – ga dela edinstvenega v sposobnosti, da prepozna Svetega Duha v raznolikosti.«

nagovor-skofa-sajeta-ob-predstavitvi-knjige-o-papezu-leonu-xiv.docx

Škof Saje je še zapisal, da se Božje delo papeža Frančiška nadaljuje, tudi v novem papežu, »v njegovem nasmehu, ki blagoslavlja. V njegovi bližini z ubogimi. V njegovi trdni veri v Cerkev, ki ni popolna, a je Kristusova. In v njegovem iskrenem odgovoru na vprašanje današnjega časa: Ali bo Cerkev znala še nagovoriti srce človeka? Knjiga, ki jo danes predstavljamo, je pripoved o možnosti, da Cerkev ne samo preživi, ampak ponovno zažari – ne iz moči, ampak iz svetosti.«

Avtor knjige Jesús Colina. FOTO: Tatjana Splichal

Bog je izbral pravega človeka ob pravem času

Po predstavitvi avtorja Coline sta sogovornika v pogovoru razkrila nekaj podrobnosti o nastanku knjige, ki je že izšla v Združenih državah Amerike in Španiji, v kratkem pa jo pričakujejo tudi v Latinski Ameriki. Avtor nam je zaupal, da je bil v trenutku, ko se je nad Sikstinsko kapelo pojavil bel dim, na Trgu sv. Petra, in prešinil ga je strah, saj se je zavedal, da bo moral v nekaj dneh napisati knjigo o človeku, čigar ime bo razkrito čez nekaj minut. Odhitel je domov in bil, tako kot mnogi, presenečen nad izbiro kardinalov, saj ime Roberta Prevosta ni bilo pogosto omenjeno na seznamu »papabilov«.

Kardinali so iskali nekoga, ki bo znal preseči delitve tako v svetu kot v Cerkvi, ... in Robert Prevost je s svojim delovanjem dotlej pokazal, da je prava izbira za tako zahtevno nalogo.

In potem se je spomnil, da je pot za njegov pontifikat dejansko utrl že papež Frančišek, najprej s škofovskim imenovanjem, pozneje pa mu je zaupal eno najpomembnejših nalog v Katoliški Cerkvi, imenovanje škofov. Kardinali so iskali nekoga, ki bo znal preseči delitve tako v svetu kot v Cerkvi, ki bo imel dovolj pastoralnih in misijonarskih izkušenj, in Robert Prevost je s svojim delovanjem dotlej pokazal, da je prava izbira za tako zahtevno nalogo.

Novinarji ga niso uvrščali med »papabile«, ker se v medijih ni pojavljal prav pogosto in javnosti ni bil toliko znan, kardinali pa so v njegovem delovanju prepoznali prave lastnosti za novega papeža: ponižnost, zaupnost in predano služenje. Colina ugotavlja, da je v prvem mesecu pontifikata Leona XIV. eden najpogosteje uporabljenih izrazov beseda »most«: želi graditi mostove, želi spodbujati edinost. Njegovo imenovanje je bilo za marsikoga nepričakovano, vendar prinaša upanje, da je Bog izbral pravega človeka za novo in zahtevno obdobje v vesoljni Cerkvi, »zanesljivega krmarja Petrove barke v času sodobnih izzivov za Cerkev in vse človeštvo«.

Knjiga o papežu Leonu XIV. je že na voljo. FOTO: Tatjana Splichal

»Leona XIV. bomo razumeli, če se bomo poglobili v sv. Avguština«

Ob vsej skromnosti in ponižnosti pa je Leon XIV. prvi papež, ki je na ta položaj prišel z že oblikovano navzočnostjo na družbenih omrežjih, zato ga lahko označimo za »komunikatorja«. Ali bo to počel tudi v vlogi Petrovega naslednika, se sprašuje Tone Rode? Colina je ob tem omenil zgodbo prijatelja, ki je kardinala Prevosta osebno poznal: po izvolitvi na papeški položaj mu je na osebni elektronski naslov poslal voščilo in čez nekaj dni dobil njegovo zahvalo s podpisom »Leon XIV.«. »To je prvi papež, za katerega vem, da osebno odgovarja na elektronsko pošto,« se je namuznil avtor.

Ko se je Colina lotil pisanja knjige, ni bil prepričan, na kakšen način se bo lahko poglobil v srce in dušo novega papeža, saj Robert Prevost ni izdal nobenega knjižnega dela. Posvetilo se mu je, da je treba za razumevanje Roberta Prevosta razumeti sv. Avguština: ko se je lotil branja njegovih del, je ugotovil, da je Prevost v svojih pridigah in govorih ter pogovorih za medije in komentarjih na družbenih omrežjih pogosto navajal misli cerkvenega učitelja. Način komunikacije novega papeža bomo torej razumeli, če se bomo poglobili v komunikacijo sv. Avguština: ljudje se med seboj sporazumevamo, kadar si lahko podelimo svoje misli in svoje srce. Na ta način se bo Leon XIV. sporazumeval z nami: poskušal nam bo posredovati globoke misli in ideje, ki so spremenile njegovo življenje, pri tem pa bo, kot je prepričan Colina, deloval po načelu »manj je več«.

Avtor se je ob pisanju knjige poglobil v duhovnost sv. Avguština. FOTO: Tatjana Splichal

Božja ljubezen in občestvenost

Izmed desetih ključnih tem, ki so najbližje srcu novega papeža in jih Colina predstavlja v svoji knjigi, kot dve najpomembnejši izpostavlja izkušnjo Božje ljubezni in dejstvo, da brez občestvenosti ni krščanstva.

Ljudje v vrtincu materializma vedno znova iščejo smisel: našli ga bodo v Božji ljubezni.

Izkušnja Božje ljubezni pomeni, da nismo mi tisti, ki iščemo Boga, pač pa v srcu čutimo nekakšno hrepenenje, ki izhaja iz dejstva, da nas je Bog ljubil, še preden smo Ga poznali. Naše iskanje Boga je pravzaprav odgovor in ne vprašanje. To sporočilo je v srcu avguštinske duhovnosti in tudi v srcu papeža Leona XIV. Za današnji svet je izjemnega pomena, ker ljudje v vrtincu materializma vedno znova iščejo smisel: našli ga bodo v Božji ljubezni. Občestvenost v krščanstvu pa je pomembna zaradi pomoči najšibkejšim in osamljenim: ljudje potrebujejo občestvo, ker morajo začutiti, da so del nečesa večjega.