Na predstavitvi v galeriji Družina so sodelovali Tone Rode, direktor Družine, dr. Matija Ogrin, urednik zbirke Sidro, in prevajalec dr. Alen Širca.

Milan Komar: Pot iz mrtvila

Argentinski Slovenec in krščanski filozof Milan Komar velja za enega največjih slovenskih filozofov druge polovice 20. stoletja. Njegova temeljna knjiga Pot iz mrtvila je pri Slovenski katoliški akciji izšla že leta 1965, nato pri Študentski založbi in nazadnje pri Družini, je njeno pot izdajanja osvetlil Rode. Tokratna izdaja je posebna v nekaterih podrobnostih v opombah, predvsem pa v tem, da je vanjo vključenih devet Komarjevih sonetov, med njimi tudi prvič objavljen. S tem Komarja predstavijo tudi kot pesnika: »Komar je zelo malo pisal kot pesnik, a kar je napisal, je bilo zares dobro.«

Ogrin je Komarja izpostavil kot filozofa, polnega aktualizma in zelo širokega misleca, ki je privlačil zelo široke kroge intelektualcev. Predvsem zato, ker je bil dober učitelj, ki je rad predaval, za knjižne oz. pisne izdaje pa so ga večinoma spodbujali drugi. Predstavil je njegovo pot, ki jo je zaznamovalo iskanje resnice in pojem naravnega reda: »Kot je zapisal, da resnica nikdar ne triumfira, njeni nasprotniki pa ponavadi propadejo, se bo tudi resnica Komarja počasi uveljavila v slovenski realnosti.«

Naslov knjige je iz istoimenskega članka, v katerem se je Komar ukvarjal z mrtvilom v življenju emigracije, a ima kot tako večji obseg in smisel. Abstraktizem, sanjarstvo, praktični in teoretični racionalizem, diktatura občil so le nekatera izmed mrtvil, ki so posledica oddaljevanja od resnično bivajočega. V knjigi Komar v kratkih razmišljanjih išče poti iz mrtvila in išče stik, pristnost in udeležbo v vsem, kar zares biva, še prav posebej pa Vir bivanja samega.


Johan Georg Hamann: Aesthetica in nuce

Hamann je bil eden najizvirnejših in najdrznejših, a hkrati tudi pozabljenih evropskih mislecev 18. stoletja, je predstavitev začel prevajalec dr. Alen Širca. V svojem najbolj znanem spisu Aesthetica in nuce (1792) na podlagi uvida v božje razodevanje v čutnem stvarstvu, tj. naravi, razvija izvirno estetiško misel, ki je v temelju teološka: kdor se je, kakor naročajo evangeliji, »drugič rodil«, postal »nova stvar«, lahko v vsem ustvarjenem občuti poezijo Boga, ki je izvor vsega lepega in vzor vsakršne človeške poezije.

Čeprav se je do zadnjega boril proti razsvetljenski ideologiji svojega časa in je med drugim pobijal tudi tako visoko in prelomno filozofijo, kot jo je ustvarjal njegov prijatelj Immanuel Kant, bi vendarle težko rekli, da je bil protirazsvetljenec, še manj pa iracionalist. Ni bil namreč proti razumu kot takemu, temveč si je za svoje življenjsko poslanstvo vzel, da bi pokazal, da je razsvetljenstvo nevarno, ker razum poslavtlja za vrhovno avtoriteto, torej proti malikovanju razuma, ki je takrat vznikal v evropski miselnosti in se tudi danes kaže v veliki sekularizaciji družbe.

Njegova besedila so zaradi izjemne temačnosti in zgoščenosti pravi literarni biseri ter so menda izmed najzahtevnejših branj, kar jih pozna nemščina. Zato je imel velik vpliv na Herderja, Goetheja, Hegla in Kierkegaarda. Prav z njim se je v filozofiji prvič zgodilo, da je postala oblika literature.


Pot iz mrtvila v spletni knjigarni:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/10A6F5BEFF04F7F8C1257A76002474EF?OpenDocument
Aesthetica in nuce v spletni knjigarni:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/23F126902C1C8765C1257A24003391FB?OpenDocument


Foto: Ivo Žajdela