Papež Benedikt XVI. je včeraj, ob zaključku svojega potovanja na Ciper, predstavil delovni dokument za Posebno škofovsko sinodo za Bližnji vzhod. Po slovesni sveti maši v nikozijski športni palači, ki se je je udeležilo okoli pet tisoč vernikov, je sveti oče prisotnim patriarhom in škofom z Bližnjega vzhoda predal štiridesetstranski dokument.

Pred tem se je papež spomnil minuli četrtek umorjenega predsednika Turške škofovske konference, škofa Luigija Padoveseja, ki je znatno prispeval k pripravi na bližnjevzhodno sinodo.

V dokumentu je govora o pomoči kristjanom na Bližnjem vzhodu, o medverskem dialogu z muslimani in judi, o palestinsko-izraelskem sporu, pa tudi o ekumenizmu z vzhodnimi Cerkvami. Posebna škofovska sinoda za Bližnji vzhod bo potekala meseca oktobra v Rimu.

Cerkev želi kristjanom na tem področju ‘potrditi in okrepiti’ njihovo istovetnost, je zapisano v delovnem dokumentu. V njem je tudi svarilo pred nadaljnim izseljevanjem kristjanov s tega področja, saj so kristjani s svojo dvatisočletno duhovno in kulturno tradicijo ‘sestavni del tega območja’ in so zato nepogrešljivi. Cerkev mora kristjane v pretežno muslimanskih družbah močneje podpirati, da bi s tem zagotovila njihov obstoj. Isto velja tudi za kristjane v Izraelu.

Kot ‘osrednji vzrok’ za izseljevanje kristjanov s področij na Bližnjem vzhodu štiridesetstranski dokument ‘Instrumentum Laboris’ izpostavlja nezainteresiranost mednarodne skupnosti za usodo teh ljudi. Obenem škofje od kristjanov na Bližnjem vzhodu pričakujejo, da ne bodo podlegli ‘miselnosti geta’ in da se ne bodo umaknili iz javnega življenja.

Škofje katoličane na Bližnjem vzhodu pozivajo, naj se zavzemajo za ‘pozitivno laičnost’ in demokracijo ter naj ostro nastopijo proti teokratskim vladnim reformam. Vloga vere v javnem življenju mora biti priznana, obenem pa mora biti versko življenje ločeno od državnih predpisov. Cilj bi moral biti vzpostavitev večje enakopravnosti med državljani različnih veroizpovedi.

Naslednja osrednja točka škofovske sinode je dialog z islamom. Po papeževih besedah ‘medverski in medkulturni dialog med kristjani in muslimani ne sme biti omejen na ‘poljubni dodatek’. Gre za osnovno obvezo, od katere je v veliki meri odvisna naša prihodnost’. Odnosi med kristjani in muslimani so pogosto zapleteni, ker znotraj njih ni ločnice med vero in politiko. Kristjani pogosto niso obravnavani kot enakopravni državljani.

Ključ za harmonično sobivanje med pripadniki obeh ver dokument vidi v priznanju verske svobode in človekovih pravic. Kristjani in muslimani si morajo s skupnimi močmi prizadevati za socialno pravičnost, mir in človekove pravice.

V luči izraelske zasedbe palestinskih območij delovni dokument kaže na težave v vsakdanjem življenju, saj je zaradi zasedbe omejena svoboda gibanja, pa tudi znanstveni napredek in versko življenje na tem področju. Položaj še otežujejo nekateri fundamentalistični krščanski teologi, ki s sklicevanjem na Sveto pismo upravičujejo izraelsko zasedbo.

Okrepiti bi bilo potrebno tudi ekumenski dialog z vzhodnimi Cerkvami. Katoliška Cerkev želi biti v sožitju z ostalimi Cerkvami ‘prijazna in vabljiva priča’ krščanskega življenja n Bližnjem vzhodu, je zappisano v delovnem dokumentu. Pri tem pisci navajajo podatek, da je razkol nebizantinskih vzhodnih Cerkva v petem stoletju temeljil predvsem na politično-kulturnih razlogih.

Benedikt XVI. je ob predstavitvi dokumenta pozval k skupnim mednarodnim prizadevanjem za razrešitev bližnjevzhodnega spora, preden bi ta privedel do še večjega prelivanja krvi. Po njegovih besedah mora škofovska sinoda poiskati pravične in trajne rešitve, da bi končala trpljenje kristjanov na Bližnjem vzhodu. Sveti oče se je zavzel tudi za mirno sožitje med kristjani, muslimani in judi in pri tem pohvalil mirovna prizadevanja številnih kristjanov na tem področju.