Zvečer sem skupaj z odraščajočima hčerkama nestrpno pričakovala televizijski prenos razglasitve nove Slovenije. Mož je bil že nekaj dni prej vpoklican v Teritorialno obrambo. Po razglasitvi je bila pred parlamentom razobešena nova slovenska zastava. Kaj pa mi? Kje naj jo kupimo? Lotila sem se dela. Preiskala sem omare za rdeče, modro in belo blago. Za belo je služil kos rjuhe, rdeč je bil ostanek blaga moje bluze, za modro pa so prišle prav hčerkine hlače, ki jih je že zdavnaj prerasla. Z grbom se je bilo potrebno še bolj potruditi, pa še na obeh straneh je moral biti.

Res me je bilo malo strah. Sedaj me ni več.

Do jutra je bila zastava sešita. Ponosno smo jo obesile na ograjo balkona naše hiše v Jablanici. Jutro je bilo slavnostno, a začela se je nova zgodba – vojna!

Letala so preletavala nebo, tanki so hrumeli po cestah. Kamioni JLA so v kolonah vozili po cestah in prevažali vojake, prepričane, da gredo v boj za pravo stvar. Zastava je plapolala v čast naši novi državi Sloveniji. Sosed je to videl in rekel: »Mislim, da je zastava na balkonu v tem trenutku malo nevarna. Oficirji in poveljniki JLA so blizu in lahko se marsikaj zgodi. Same ste doma – brez očeta.« Res me je bilo malo strah.

Sedaj me ni več strah. Ta doma izdelana zastava krasi naš dom še danes v prazničnih dneh in nas spominja na tisti pomemben dan za domovino.