Foto: Tatjana Splichal

Prispevek je povzetek prejetih referatov in nekaterih zapisnikov z jesenske dekanijske pastoralne konference 2017, na kateri so duhovniki ljubljanske nadškofije po dekanijah razmišljali o prenosu vere v družini: Na kakšen način se moje duhovniško poslanstvo uresničuje po družini? Kako lahko pridem v družine; katere oblike vstopnih mest k družini se mi zdijo najboljše? Katere so moje dobre prakse posredovanja vere v družine?

Celoten članek je objavljen v reviji Cerkev danes.

»Nič, kar delamo, ni kratkega daha«

P. Franci Seničar opozarja: »Ne pričakujmo, da se bo po enem srečanju in par besedah vse usmerilo prav. Nič, kar delamo, ni kratkega daha. Je v smislu procesa … Nič ne zraste čez noč. /…/ Proč s šablonami in slepim posnemanjem! Ostajati moramo originalni, izvirni. To, kar je značilno za župnika Ignacija, ni rečeno, da se bo obneslo v župniji župnika Friderika. Zemlja je povsod drugačna. /…/ Ne smemo se spustiti na funkcioniranje na klik.« Papež Frančišek duhovnikom močno priporoča logiko spremljanja v nasprotju z logiko uradništva (AL 300). Zgolj dogmatično, juridično in moralistično ravnanje z ljudmi ni dušno pastirstvo, marveč v najboljšem primeru (to, kar sploh pride do duše) le dušno nasilstvo, povzema Janez Mrak.

Treba je obiskovati ljudi

Podobno pravi Branko Potočnik: »V pisarni naj ne bomo kakor uradniki, ampak kot bratje, ki dobrovoljno služimo vsem, ki nas potrebujejo. Zato pa potrebujemo čas in zmožnost poslušanja.« Duhovniki menijo, da je treba obiskovati ljudi, iti med ljudi … Vsekakor se duhovniku (kljub pomanjkanju časa) splača potruditi, da se odzove vabilu, kadar ga družina povabi na obisk, in tam ostane toliko časa, dokler je lahko pogovor v prid veri in Cerkvi. Treba pa je isti cilj skušati doseči tudi nepovabljen. Kaj delati na takšnih obiskih?

Janez Mrak navaja primer duhovnika, ki je običajno na pastoralnih obiskih molčal in pustil drugim govoriti, ter komentira: »Prav gotovo je pomemben pogovor, pri čemer skušamo ne toliko govoriti, pač pa res prisluhniti družini. Če pa že govorimo, ne moralizirajmo, pač pa spodbujajmo. Idealno bi bilo, če bi družina skupaj z župnikom tudi kaj zmolila. Nekateri duhovniki prinesejo s seboj simbolične darove (versko knjižico, versko pobarvanko …). Nekateri duhovniki sistematično obiščejo družine v pripravi na krst, prvo sv. obhajilo ali sv. birmo. Posebna priložnost za obisk družin je romanje Marije po družinah. Nekateri pa družine samo spremljajo na daljavo s svojo molitvijo.«

»Starši so odgovorni za svoje otroke, ne mi«

Marsikatera mlada družina prvič po nekaj letih zopet pride v župnišče, ko želi krst svojega otroka. Kancijan Čižman meni, da tem staršem ne smemo očitati, da so slabi kristjani, in jih kakorkoli zavrniti. »Veliko boljša pot je, če jih prijazno sprejmemo, če jih pohvalimo, da želijo krst za svojega otroka. Pokažemo jim nekaj človeške topline in razumevanja. In potem jih povabimo, da lahko sedaj kot starši naredijo korak naprej v veri. Kajti starši sami so odgovorni za svoje otroke, ne mi. Pokažemo jim njihovo novo poslanstvo ...« Ko začno otroci hoditi k verouku, se lahko za mlado družino začne intenzivnejša povezava z župnijo, morda celo vstop v župnijsko sodelovanje. Vsaj nekateri se takrat »vrnejo« in začno redno obiskovati nedeljsko mašo.

Celoten članek je objavljen v reviji Cerkev danes.

Brigita Perše, Tajništvo pastoralne službe ljubljanske nadškofije