Materialno blagostanje pogosto spremlja duhovna revščina. To ni novica, podobno so ugotavljali že zdavnaj pred nami. Sociolog Max Weber je v knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma opisal, kako materialna preskrbljenost ošibi duha, da se človek odmakne od Boga in od krepostnega življenja ter se zapre v »železno kletko« učinkovitosti, koristi in samodovoljnosti.

A Evropa ni zrasla iz samodovoljnosti. Njeno najglobljo podobo so oblikovali ljudje, ki so živeli prav krepostno življenje. Zato ni naključje, da ima v sv. Benediktu, čigar god obhajamo 11. julija, enega svojih velikih zavetnikov. Benedikt seveda ni napisal političnega programa za Evropo, ampak pravila življenja, ki zgradijo dobro skupnost. Prav v tem je njegova moč, saj utrujeni Evropi, nekateri jo opišejo kot samomorilno, ponuja dušo. Njegove tri podobe, križ, knjiga in plug, ostajajo elementi, h katerim bi se morali znova vrniti.

Križ pomeni, da človek ni zadnje merilo samega sebe. Evropa je svojo najglobljo podobo dobila iz vere, da je človek ustvarjen, odrešen in poklican k večnosti. Zato njegovo dostojanstvo ni odvisno od uporabnosti, zdravja, mladosti, produktivnosti ali družbene sprejemljivosti. Brez križa človek hitro postane zgolj projekt, strošek, potrošnik ali problem. S križem ostane človek.

Njegove tri podobe, križ, knjiga in plug, ostajajo elementi, h katerim bi se morali znova vrniti.

Knjiga pomeni spomin, razum in potrpežljivost. Ni samo predmet, ampak drža. Je pripravljenost, da se človek ustavi, bere, posluša, razločuje in sprejme, da resnica ni vedno hitra, uporabna, všečna in lahka.

Plug pomeni delo, stik z zemljo in sprejemanje meja. Benediktovo geslo ora et labora ni bilo geslo za večjo učinkovitost, ampak za celovitost življenja. Molitev brez dela lahko postane beg pred svetom, delo brez molitve pa izčrpavanje brez smisla. Plug človeka uči, da ne živi od samega sebe, da je odvisen od letnih časov, skupnosti, zemlje, potrpežljivosti in blagoslova. Morda je prav to ena največjih slepih peg sodobne Evrope. Vse želi pospešiti, optimizirati in nadzorovati, vse manj pa zna sprejemati ritem, mero in omejenost.

Iz tega lahko vidimo, da kriza poklicev ni najprej kadrovska težava Cerkve. Je znamenje širše duhovne izsušenosti. Duhovniški poklic težko zraste v kulturi, kjer je Bog potisnjen na rob, resnica prepuščena okusu, delo pa ločeno od smisla in molitve. Sv. Benedikt nas vrača k preprosti, a zahtevni resnici. Civilizacija ne živi od obilja, ampak od urejenosti srca. Kjer je Bog prvi, človek ne postane manjši, ampak najde svoje pravo mesto. In morda prav tam, v takšni tihi in zvesti prenovi, lahko Evropa znova postane prostor, kjer se bo komu zdelo vredno reči: Tukaj sem, Gospod, pošlji mene.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina.