Papež Benedikt XVI., ki je te dni na apostolskem potovanju na Portugalskem, je včeraj daroval slovesno sveto mašo v Fatimi, pri kateri se je zbralo več kot 500.000 vernikov. V svojem nagovoru je spregovoril o trajnem preroškem poslanstvu tega romarskega kraja, kjer se je leta 1917 trem otrokom prikazala Devica Marija. Preroško poslanstvo Fatime se ni končalo, je poudaril sveti oče med mašo v kraju, kjer je po njegovih besedah oživel tisti Božji načrt, ki človeštvu že od začetkov zastavlja vprašanje: 'Kje je tvoj brat Abel? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.' Bog išče pravične, da bi odrešil človeštvo, in enako je storil v Fatimi, ko je Marija leta 1917 tri pastirčke vprašala, ali hočejo sprejeti trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, ter ga prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov.

Papež je na začetku nagovora povedal, da v Fatimo, ki predstavlja vrhunec njegovega apostolskega potovanja na Portugalsko, prihaja kot romar, ki se veseli Marijine prisotnosti in njene materinske zaščite. Kot je dejal, je v Fatimo prišel molit z Marijo in s številnimi romarji za človeštvo, prizadeto z nesrečami in trpljenjem, prišel je z enako držo kot blažena Frančišek in Jacinta in božja služabnica Lucija, da bi Mariji izročil svoje notranje priznanje, da ljubi, da Cerkev in duhovniki ljubijo Jezusa in želijo upreti pogled vanj, da je prišel izročiti v Marijino varstvo duhovnike, posvečene osebe, misionarje in vse, ki delajo za dobro Božje hiše.

Papež je na Portugalsko priromal ob 10. obletnici beatifikacije Jacinte in Frančiška ter peti obletnici smrti sestre Lucije. Po njegovih besedah bi morda kdo tem otrokom lahko zavidal to, kar so videli, a Bog ima moč, da pride do nas, predvsem preko notranjih čutov, tako da duša doživi prijeten dotik stvarnosti, ki se nahaja onkraj čutnega. Bog je tisti, ki duši omogoči, da doseže, kar ni čutno, kar je čutom nevidno. Za ta cilj je po papeževih besedah potrebna notranja čuječnost srca, ki je večino časa nimamo zaradi močnega vpliva zunanje stvarnosti in podob ter skrbi, ki napolnjujejo dušo. Res je, da Bog lahko vžge najbolj hladna in žalostna srca, vendar je za to potrebno poslušati Božjo Besedo. Vera v Boga človeku odpira obzorje gotovega upanja, ki ne razočara in kaže na trden temelj, na katerega človek lahko brez strahu nasloni svoje življenje. Vera v Boga pa zahteva tudi izročitev samega sebe v polnem zaupanju v roke Ljubezni, ki podpira svet. Kot zglede take drže je sveti oče navedel pastirčke, ki so svoje življenje darovali Bogu in ga delili z drugimi iz ljubezni do Boga, Marija pa jim je pomagala odpreti srca za univerzalno ljubezen. Kot primer je navedel Jacinto, ki se je posvetila revnim in se žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov. Le s to bratsko ljubeznijo in darovanjem, je dejal papež zbranim v Fatimi, lahko gradimo civilizacijo ljubezni in miru.

Ob koncu svete maše je papež Benedikt XVI. vernike pozdravil tudi v več svetovnih jezikih, spodbudne besede pa je prav posebej namenil bolnikom ter jih povabil, naj sprejmejo Jezusov klic, vzamejo svoj križ in hodijo za njim, ter mu izročijo vsako neprijetnost in bolečino, dokler ne postane sredstvo odrešenja za ves svet. Ravno sredi človeške slabotnosti izvirajo vrelci božanske moči, je dejal papež in poudaril, da se občutek nekoristnosti trpljenja lahko premaga, kadar je trpljenje živeto skupaj z Jezusom in na ta način služi za odrešenje bratov in sester.