Prešeren po Prešernu
Prešeren po Prešernu
Prešeren po Prešernu ni le še en prispevek k množici prešernoslovskih knjig o znamenitem pesniku, njegovem življenju in delu. Gre za prvo knjižno študijo Prešernovega »posmrtnega življenja« v slovenskem kulturnem prostoru, ki »bere« ne le literarne tekste, temveč tudi rituale in spominska obeležja, bolj kot s samim pesnikom pa se ukvarja z njegovimi interpreti, ustoličevalci in mitografi. Natančneje rečeno: zanimajo jo mehanizmi kanonizacije, ki so pesnika po smrti bleščeče preobrazili v utelešenje narodove biti – nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika.
Teoretske (in terminološke) inovacije, ki jih je avtor vpeljal, onemogočajo, da bi se knjiga ukvarjala le s Prešernom;. Toliko bolj primerjalni pristop narekuje to, da so bile številne dosedanje obravnave zaprte v nacionalni horizont in zato nagnjene k sklepanju o edinstvenosti, »sindromskosti« slovenskega primera. Knjiga je dvodelna: najprej obravnava širše teoretične in historične kontekste slavljenja vélikih evropskih kulturnih svetnikov, da bi nazadnje izrisala niansirano in kompleksno sliko Prešernove kanonizacije v slovenski kulturi.
Marijan Dović (Zagreb, 1974) je višji znanstveni sodelavec in izredni profesor na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Tomo Virk: Vebrov učenec
Tomo Virk (1960) je literarni zgodovinar in teoretik, esejist in prevajalec, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Vebrov učenec je njegova dvanajsta samostojna knjiga. Kot je opozoril v uvodu te obsežne knjige (578 strani), je nastala »iz opombe k neki drugi, ki obravnava razmerje med Klementom Jugom in Vladimirjem Bartolom in še nastaja«. Glavna oseba je dr. Klement Jug (1898–1924), slovenski filozof, alpinist in najljubši učenec dr. Franceta Vebra, najpomembnejšega slovenskega filozofa iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Virkova knjiga je prvo celovito branje Jugovega »življenja in dela«. Glede na to, da je podoba Klementa Juga (pri petindvajsetih letih je 11. avgusta 1924 med samostojnim plezalskim vzponom omahnil v smrt s severne triglavske stene), kot se je skoz desetletja utrdila v slovenski javni zavesti, nemalokrat idealna ter oblikovana ob pomoči postopkov mitizacije, legendarizacije in literarizacije, je moral Virk začeti na začetku: z Jugovo biografijo, njegovo življenjsko teorijo in prakso.
Pomemben del knjige je (kritična) analiza Jugovega filozofskega diskurza in samorazumevanja. Razumeti Vebrovega učenca bolje, kot se je razumel sam – to hermenevtično vodilo ves čas spremlja Virkovo potrpežljivo in natančno analizo različnih področij Jugovega delovanja. Kolikor je potrebno, pa tudi filozofskega opusa Jugovega učitelja. Ob tem pa gre ne le za razumevanje življenjske in intelektualne poti enega najbolj nadarjenih Vebrovih učencev in Bartolovega prijatelja (Jug je ravno prek avtorja Alamuta in Al Arafa vstopil v svet slovenske literature), ampak tudi za vpogled v kulturno zgodovino slovenskega 20. stoletja, njegovih mitov in legend, protislovij in antagonizmov, ki tako ali drugače živijo tudi še na začetku 21. stoletja.
Tomo Virk: Bakle in diktatorji
Knjiga Bakle in diktatorji je neke vrste nadaljevanje prejšnje knjige Toma Virka Vebrov učenec. V njej je kronološko dokumentiral zgodnje Bartolovo oboževanje Juga in nato stopenjsko »odčaranje« in preobrat iz oboževanja v mitizacijo oziroma legendarizacijo. Podrobno je analiziral tista Bartolova literarna besedila, ki jim je figura Klementa Juga vtisnila odločilen ali vsaj opazen pečat. Posebno pozornost je posvetil pripovedim, v katerih nastopa doktor Krassowitz, ki je Bartolova demonična nadgradnja lika Juga.
Drago Bajt o socialističnem realizmu
Knjiga Draga Bajta Kar je sonce za luno, to je Rusija za nas je prva slovenska monografija, ki celovito obravnava fenomen socialističnega realizma. V njej se je avtor lotil tako teoretičnih in idejnih podlag doktrine kot tudi razvoja in zgodovinskega preoblikovanja glavnih elementov socrealizma. Osredotočil se je zlasti na literarno področje, kjer je bil socialistični realizem najmočneje razvit, pregledno pa je zarisal tudi socrealistično umetnost v slikarstvu in kiparstvu ter arhitekturi, filmu in glasbi.
Miha Javornik: Tuhtanja o ruski literaturi
Dr. Miha Javornik, profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, se le v knjigi Tuhtanja o ruski literaturi lotil predvsem poetoloških, tematskih in idejno-nazorskih vprašanj, ki se raziskovalcu zastavljajo ob proučevanju ruske literature. Knjiga se posveča ruski prozi in dramatiki, govori o delih, ki so nastala v 19. in 20. stoletju in pomenijo – vsako na svoj način – prelomnico v zgodovini ruske kulture. To je kontekst Javornikovih obravnav Puškina, Gogolja, Gribojedova, pa ne nazadnje tudi sodobne ruske literarne produkcije (Sorokin, Pelevin idr.).
