Prešernova nagrajenca za leto 2013 sta Pavle Merku in Vladimir Kavčič.

Pavle Merku (levo z očali) je ob prejemu nagrade dejal: "Leta 2004 sem dokončal svojo zadnjo skladbo. Naslednje jutro sem se zbudil in začutil, da z mojimi možgani nekaj ni več v redu. Naslednjih deset let sem se samo zdravil; Od takrat ne smem brati, delati, gledati televizije ... Že deset let se spominjam samo, kako sem bil nekoč srečen. Zadnji mesec sem spet garal: štiri tedne že odgovarjam časnikarjem; od tega sem utrujen, ampak presrečen zaradi nagrade, ki mi je nihče ni bil dolžan dati. Spet se počutim srečnega, magari samo za en dan. Umrl bom srečen." (foto: Tatjana Splichal)


Akademik Pavle Merku je slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede

Tako je v utemeljitvi zapisal Stojan Kuret. Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji se je rodil v Trstu leta 1927 slovenskemu očetu in italijanski materi. Merkújeva poklicna zanimanja so se našla v ljubečem binomu: literaturi in glasbi. Violine se je učil pri očetu in Cesareju Barisonu, kompozicije pri Ivanu Grbcu in Vitu Leviju. Diplomiral je iz slavistike leta 1950 v Ljubljani, doktoriral pa iz literarnih ved leta 1960 v Rimu. V svoji izjemni razgledanosti se je približal različnim strokam, v katerih se je brez izjeme odlikoval s pomembnimi dosežki. Deloval je kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog. Raziskoval je tako na literarnem in jezikoslovnem kot tudi na glasbenem področju in je s posebnim zanimanjem prispeval k poglabljanju poznavanja ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije.

»Merkújev skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je tako pomemben, obsežen in odmeven, da že dolgo sodi v nepogrešljivi del slovenske sodobne glasbe in tudi širše kulture. Njegov uspeh se ni omejil zgolj na domače okolje, kjer so nekatere od njegovih skladb že postale »klasika«, temveč je zamejski avtor zaslovel tudi širom po svetu, saj so njegova dela zazvenela na vseh petih celinah,« je zapisano v utemeljitvi. Skladatelj z izstopajočo integriteto je ustvarjal za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: njegov opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna, vokalno instrumentalna dela, samospeve, zbore, vse do opere. Pri večini svojih del se je odločal za slovensko ali italijansko besedilo. Posebno mesto med besedili njegovih skladb ima pesnik Srečko Kosovel. Z njim je tesno povezan vse od leta 1943, ko je začel brati njegovo poezijo. Nedvomno najtehtnejši in glasbeno najbolj izčiščeni sta Merkújevi zadnji zborovski deli – Postavljam ti spomenik (2000) na besedilo Srečka Kosovela in ob ženini smrti napisana Remembering Martha (2002) za sopran, zbor in metalofone na Shakespearjevo besedilo – ter že pred leti napisan Requiem, ki ga je posvetil samemu sebi in ga imenoval »maša ob veselem prehodu«, saj opeva prehod v novo, polno življenje.

Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako izjemno prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Spoznaval jo je najprej kot raziskovalec, potem šele kot skladatelj, zato je bil glasbenemu izročilu, ki ga je zapisoval, ter kraju in tistemu, ki mu je to izročilo posredoval, zelo zvest – hvaležno navezan na to, kar je prejel. Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskih pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje pripovedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je pozneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981). Z izdajo Otroške ljudske pesmi Slovencev v Italiji (Pro musica studium, Rim, 1984) je posebno pozornost posvetil tudi otroškim glasovom.

Poseben pomen imajo Merkůjeva jezikoslovna raziskovanja. Kot raziskovalec slovenskih osebnih in krajevnih lastnih imen je pomembno prispeval k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.

»Skladateljski, raziskovalni in publicistični opus Pavleta Merkúja pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrsčajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu,« je zapisano v utemeljitvi. Sintezo svojih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj je Merků zbral v knjigi Poslušam (1983), v kateri se kaže kot pronicljiv analitik in objektiven kritik povojne slovenske in svetovne glasbe.

Pisatelj Vladimir Kavčič v pogovoru s p. Vladimirjem Kosom (foto: Tatjana Splichal)

Kavčič je ob prejemu nagrade dejal: "Slovenija se je znašla v položaju, ko ni sposobna preživeti lastnega prebivalstva. Številni odhajajo s trebuhom za kruhom v tujino, še posebej mladi. (...) V takšnem stanju bosta v kratkem ogrožena slovenski jezik in kultura; debata o nujnosti univerzitetnega študija v angleščini se je tako že začela."


Vladimir Kavčič – pisatelj z dobrim ducatom romanov

»Vladimir Kavčič (1932) je ena izmed velikih figur sodobne slovenske književnosti. Čeprav se je kot avtor najobsežnejšega literarnega opusa tega obdobja loteval tudi mladinske proze, drame in radijskih iger, si je svoj prostor na »ozemlju« slovenske literature izboril z romanom,« je v utemeljitvi nagrade zapisal Alen Širca.

Prva Kavčičeva dela segajo v petdeseta leta 20. stoletja in vse od takrat je njegova poglavitna tematika »težko življenje človeka med drugo svetovno vojno in po njej«. Enemu od junakov v romanesknem prvencu Ne vračaj se sam (1959) je Kavčič položil v usta besede, ki na neki način zarišejo obzorje njegove literarne tematizacije vojne v času povojne razklanosti: »Ko prideš na svet, ti vcepijo v glavo. Sploh nimaš izbire. Pojdi in umri. Za pravico, za resnico, za Boga.«

V socialnorealistični prozi, zlasti v trilogiji romanov Tja in nazaj (1964), Od tu dalje (1964) in Onkraj in še dlje (1965/1966) je skupno jedro »razcep na dva pola, ki ju v zadnji posledici poraja nasprotje med individualnim in družbenim«. V kasnejši trilogiji romanov Žrtve (1968−1970) pa na 2600 straneh razgrne epopejo vojnega dogajanja v Kavčičevi rodni Poljanski dolini s sporočilom: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci.

Najboljša romana Zapisnik in Pustota

Med najboljša Kavčičeva romana sodita Zapisnik (1973) in Pustota (1976). Prvega, v katerem literarno tematizira stalinistične zločine povojne Partije, je tedanja politična oblast strogo obsodila in ena izmed posledic je bila tudi preprečitev podelitve Prešernove nagrade. V drugem pa je zajel snov iz tolminskega kmečkega upora leta 1713 in je slogovno nekakšna novodobna ljudska povest. V njem na plan prihaja značilna Kavčičeva »filozofija življenja«: človek v nenehnem boju za preživetje ne sme izgubiti upanja, so zapisali v utemeljitvi nagrade.

V osemdesetih in devetdesetih letih je Kavčič napisal še sedem romanov, v novem tisočletju še dva: leta 2005 je izdal tridelni roman Prihodnost, ki je ni bilo. »V njem je na nič manj kot 966 straneh ustvaril pravo epopejo povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami,« so zapisali v utemeljitvi. V zadnjem romanu Od nikoder do nikamor (2011) pa spet tematizira vojno in njene posledice vse do današnjih dni.

»Vladimirja Kavčiča je literarna veda že razglasila za klasika slovenske literature, vrh tega pa ga lahko zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst okličemo za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem,« so zapisali v utemeljitvi.