Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prevzemanje soodgovornosti

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 23. 06. 2021 / 16:52
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 04.07.2021 / 22:31
Ustavi predvajanje Nalaganje
Prevzemanje soodgovornosti
Tudi katoliško občestvo je prispevalo k procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. FOTO: Tatjana Splichal

Prevzemanje soodgovornosti

V čem vidite poseben prispevek katoliškega občestva pri procesu demokratizacije in osamosvajanja Slovenije? Ali so tudi vaš vstop v politiko motivirala načela družbenega nauka Cerkve?

Vprašanji naslavljamo na kristjane, ki so bili nosilci najvišjih političnih funkcij: nekdanjega predsednika vlade in nekdanja predsednika državnega zbora.


FOTO: Tatjana Splichal

Lojze Peterle, predsednik vlade (1990–1992)

Slovenski kristjani smo v času komunistične diktature vzdrževali vrednote in načela, ki so jih očetje Evropske skupnosti postavili za njen temelj, začenši s spoštovanjem človekovega dostojanstva. Kristjani s(m)o med vojno in po njej plačali največji davek komunistični ideologiji, ki je hotela svet brez Boga. Spremembe smo si želeli in zanje, notranje pripravljeni, tudi delali. Ne čudi me, da smo dali slovenski pomladi z demokratičnim državotvornim programom največ glasov, da so znotraj Demosa zmagali Slovenski krščanski demokrati in Omanova Slovenska kmečka zveza. Zato smo iz vsiljene drugorazrednosti prestopili v vlogo soodgovornih za izvedbo zgodovinske naloge, vključno z vodenjem vlade, ki je prevzela glavno odgovornost za izvedbo demokratizacije in osamosvojitve. Pri tem nas je vodilo načelo skupnega dobrega.


FOTO: Tatjana Splichal

Janez Podobnik, predsednik državnega zbora (1996– 2000) 

Slovenska država ni nastala »po naključju«. Nastala je tudi oziroma predvsem zato, ker smo vanjo verjeli slovenski kristjani. Lahko s ponosom in prepričanjem povemo še bolj direktno, kar se nam danes iz tridesetletne oddaljenosti kaže še bolj jasno: nastanku Slovenije je botrovalo obdobje dobrih časov, katerega utrip je bistveno določala iskreno čuteča, v slovenstvo in krščanstvo vraščena ljudska množica kristjanov. Moj takratni vstop v politiko je bil spodbujen z veliko energijo družbeno angažiranih kristjanov. Še danes ga doživljam kot etično držo odgovornega in optimističnega slovenstva, inspiriranega v krščanskem etosu in družbenem nauku Cerkve. Na ta način smo slovenski kristjani prevzemali polno odgovornost za svojo usodo. V tistih prelomnih časih nastajanja Slovenije smo uspeli najti pravo mero med zgodovinskimi sporočili »politično aktivnega krščanstva« in za tisti čas nujno potrebno družbeno mobilizacijo kristjanov. To pa je tudi izziv: kako táko »pravo mero« najti oziroma jo živeti danes?


FOTO: Polona Avanzo

France Cukjati, predsednik državnega zbora (2004– 2008) 

Ob osamosvajanju pred tridesetimi leti je tudi mene preplavilo nekaj lepega, vrednega, vsem zaželenega, nekaj – svetega. Nekaj, pri čemer se človek ne sprašuje po osebni koristi, pa tudi ne po tem, kaj vse bo moral morda pri tem tvegati ali celo žrtvovati. Takrat smo čutili, da smo kot narod stopili na pot uresničevanja svojih sanj in sanj naših dedov. Nekaj religioznega je bilo v tem. Bili so elementi Božjega klica. In če mu človek sledi, je nagrajen z notranjim mirom in zavestjo, da je storil prav. Tistih tvorcev slovenske države, ki so se nesebično predali temu svetemu klicu in tvegali svoja življenja, ni z ničimer mogoče bolj prizadeti kot s psovko, da jim je šlo le za osebne koristi. Človek se upravičeno vpraša: kakšen je ta svet, ki hoče najbolj svete stvari vedno znova pribiti na križ?


Nalaganje
Nazaj na vrh