Nekdanji predsednik Akademije za Življenje obžaluje smrt otročiča, ki je preživel splav, dva dni kasneje pa je umrl zaradi pomanjkanja oskrbe.

Škof Elio Sgreccia je za vatikanski radio povedal, da je bolniška oskrba dolžnost, četudi je zakon ne zahteva, in je pomanjkanje oskrbe otroka, rojenega po dvaindvajsetih tednih nosečnosti, ki pa ga je mati poskušala splaviti, označil kot malomarnost. Preiskave v nosečnosti so pokazale, da se bo deček rodil z razvojnimi nepravilnostmi, najverjetneje z razklanim nebom in zajčjo ustnico. Bodoča mati je želela opraviti tako imenovani ‘terapevtski splav’.

Okoli tristo gramov težko dete so po postopku odložili na rjuho, nato pa med ‘odpadni material’, kjer naj bi dokončno izdihnilo. Deček pa je še kar dihal in neimenovani član zdravstvenega osebja je med odpadki opazil premikanje. Svoje opažanje je sporočil bolniškemu duhovniku, ki je otročiča poiskal. Deček je še živel, še vedno je bil povezan s popkovino, okoli štiriindvajset ur po opravljenem splavu. Duhovnik je obvestil zdravnike, ki so novorojenca poslali na ustrezni bolniški oddelek v sosednji bolnišnici. Tam je naslednji dan umrl.

Primer preiskujejo sodni organi, saj je potrebno ugotoviti, ali je šlo pri smrti dečka za uboj ali za smrt iz malomarnosti. Območni škof, nadškof Santo Marciano iz nadškofije Rossano-Cariati, je izrazil obžalovanje nad ‘samovoljno površnostjo’ osebja, ki ni poskušalo rešiti otroka. Po nadškofovem mnenju bi ta primer moral ‘civilno družbo pripeljati do tega, da razmisli o celotni tragiki splava, saj je to zatiranje človeškega bitja, v omenjenem primeru celo pod krinko terapije’. Kot je še dejal nadškof Marciano, pri tem ne gre za nikakršno terapijo, pač pa za vedno pogostejše zatekanje k splavu, kar pod vprašaj postavi tudi dobrobit za zdravstveno stanje matere in naravno vlogo materinstva. Primer vodi v razmislek, s kakšno pravico zdravstveni delavci ne nudijo oskrbe človeškemu bitju, ki je močno prizadeto in nezaželjeno, in z njim ravnajo na tako nečloveški način.

Nadškof je še izrazil željo, da bi omenjeni primer izzval resno in smiselno razpravo ‘o vrednosti človeškega življenja in kolikšno vrednost mu priznava celotna družba’. Škof Sgreccia pa je opozoril na zakonsko mejo, ki predvideva zdravstveno oskrbo otrok, rojenih po najmanj triindvajsetih tednih nosečnosti. V tem primeru, nadaljuje škof, bi morali zdravstveni delavci pod drobnogled vzeti konkretni primer in se ne ozirati na dejansko starost novorojenca, pač pa upoštevati njegovo željo po preživetju. Zdravnik je namreč obvezan ohraniti človeško življenje, in to mu gotovo predpisuje tudi zakon. To mora veljati tudi za zarodek, ki želi preživeti izven maternice, in tudi takšnemu življenju moramo nuditi vso potrebno pomoč.