Vse skupaj otežuje še uničujoča humanitarna kriza, ki je prizadela širše prebivalstvo – kriza, ki jo tamkajšnji komunistični režim v veliki meri »ne opazi«, saj si prizadeva okrepiti svojo samozadostnost in strateški položaj na svetovnem prizorišču.

V letošnji jeseni bomo v Sloveniji javno spregovorili o grozljivem preganjanju kristjanov po vsem svetu: v petek, 2. oktobra, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano prirejajo konferenco z naslovom »Zgodbe preganjanih kristjanov« pod okriljem pisarne evropskega poslanca mag. Mateja Tonina (NSi/ELS), partner dogodka pa je človekoljubna organizacija Open Doors. V tednih pred srečanjem bomo na naši spletni strani objavili več pričevanj preganjanih kristjanov, o katerih poročajo iz omenjene organizacije.

»Ekonomski položaj prebivalcev Severne Koreje je resnično obupen,« pričuje eden izmed vernikov: »Ulice so temne, državljani množično trpijo zaradi lakote. Ker vlada nenehno poudarja samozadostnost kot edini način za preživetje, Severnokorejci občutijo popoln brezup glede svoje prihodnosti.« Drug »podzemni« vernik pripoveduje: »Časopisi in televizija glasno razglašajo, da nove tovarne in delovna mesta, ki jih zagotavlja vlada, proizvajajo blago, potrebno za vsakdanje življenje ljudi. V resnici pa številne tovarne sploh ne obratujejo.«

Fasada življenja v Severni Koreji torej v nasprotju s stvarnostjo znova ustvarja zamero in zmedo. »V lekarni je videti le tisto, kar je razstavljeno, na voljo pa ni nobenih dejanskih zdravil,« razkriva drugo sporočilo. »Posledično ljudje bolezni prestajajo brez ustreznega zdravljenja ali pa se zanašajo na ljudska zdravila: prekuhavajo redkvice in ingver ter zvarek posujejo s sladkorjem, ali pa dodajo sladkor ingverjevemu soku in vse skupaj razredčijo z vročo vodo – to jim služi kot nadomestek za zdravilo.«

Odločil sem se, da zberem ves pogum in [ženi] zaupam svojo najglobljo skrivnost. Začela je jokati, ker je tudi sama že vse življenje prikrita kristjanka.

Življenje v popolni tajnosti

Severnokorejski kristjani morajo svojo vero v celoti prikrivati – o tem pogosto ne govorijo niti svojim partnerjem ali otrokom, ker se bojijo, da bi jih odkrili. Ob tem pa obstajajo tudi ganljiva pričevanja: »Odločil sem se, da zberem ves pogum in [ženi] zaupam svojo najglobljo skrivnost. Začela je jokati, ker je tudi sama že vse življenje prikrita kristjanka.«

Srečanja z drugimi kristjani so skoraj nemogoča, saj ljudi vedno nekdo opazuje. Severna Koreja ima mrežo tajne policije, vendar celo sosedje koga prijavijo zaradi sumljivega vedenja. Tudi posedovanje Svetega pisma velja za resen zločin in tisti, ki ga imajo, ga morajo skrivati. Hee Young (ime je zaradi varnosti spremenjeno), prikriti kristjan, pojasnjuje: »Zaradi številnih nenadnih in naključnih hišnih preiskav smo morali Sveto pismo v našem domu skriti. Vsako Sveto pismo je imelo papirnati ovoj s podobama Kim Il-Sunga in Kim Jong-Ila, da ne bi vzbudili suma.«

Na tisoče kristjanov je zaprtih v grozljivih delovnih taboriščih Severne Koreje, kjer so prisiljeni opravljati težko delo.

Če severnokorejskega kristjana odkrijejo, ga lahko takoj ubijejo. Če ga ne ubijejo, ga aretirajo in zaprejo. Na tisoče kristjanov je zaprtih v grozljivih delovnih taboriščih Severne Koreje, kjer so prisiljeni opravljati težko delo. Mnogi v teh taboriščih umrejo. Skupaj s kristjanom pogosto aretirajo celotno družino, tudi če drugi člani niso kristjani in o veri svojega najbližjega niso vedeli ničesar. Če ima Severnokorejec družinsko ozadje, ki kaže na kakršno koli povezavo s krščanstvom, mu bodo zavrnili članstvo v vladajoči stranki in mu dali najhujša delovna mesta.

Čeprav je vera kristjanov v Severni Koreji povezana s strašnimi tveganji, pa v tej azijski državi živi na sto tisoče prikritih kristjanov. Eden izmed njih takole pričuje: »Kljub tem nevarnostim je podzemna Cerkev v Severni Koreji živa. Jezusa ne častimo z glasom, temveč z zašepetanimi molitvami in besedami iz Svetega pisma, ki se jih naučimo na pamet. Verniki še naprej sledimo Kristusu s tihim pogumom, globoko vero in pripravljenostjo, da za evangelij darujemo vse.«