V Dravljah je bilo danes, 12. decembra, tradicionalno letno srečanje prijateljev in dobrotnikov rimskega centra Aletti. Po zahvalni maši, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov vodil letošnji novomašnik p. Andrej Brozovič, je direktor založbe Družina Tone Rode v pogovoru s p. Markom Rupnikom predstavil prevod knjige Rdeča na zlatem trgu, v kateri p. Rupnik odgovarja sestri v skupnosti centra Aletti Nataši Govekar na vprašanja o umetnosti, evangelizaciji in skupnosti.

Zvočni posnetek pogovora lahko poslušate tukaj, kmalu bo na voljo tudi videoposnetek.

https://dl.dropboxusercontent.com/u/67898138/avdio/rupnik/PogovorRupnikRode.mp3

Sedem poglavij – sedem dni

V uvodu je Rode poudaril, da je knjiga »zgoščena, polna zanimivih in globokih misli, brati jo moraš počasi, preudarno, skoraj kot meditacijo«. Ko p. Rupnik govori o umetnosti ali o teologiji, vedno misli poveže z življenjem ali kot je v metaforičnem smislu dejal Rode: »Vsi smo umetniki svojega življenja in tudi te misli lahko repliciramo konkretno v svoje življenje.« Knjiga je sestavljena iz sedmih poglavij oziroma »sedmih dni« kot dinamičen pogovor. V prvem poglavju p. Marko pripoveduje o sebi, kako je prišel od umetnika, ki se ukvarja z bivanjskimi vprašanji, do umetnika bogoslužnih prostorov; štiri poglavja so vezana na umetnost nasploh in sakralno umetnost. Zadnji dve poglavji pa sta po besedah Rodeta še posebej zanimivi, ker govorita način življenja in delovanja skupnosti centra Aletti. »V vseh Markovih spisih najdemo misli, ki se jih nikoli do konca ne naužijemo , jih ne znamo do konca presnoviti v naše življenje, ker to pomeni spreobrnjenje vsakega od nas, ampak v knjigi bo vsak našel ključne ideje, ključne smernice,« je dejal Rode jih nekaj naštel: gledati iz končnega stanja, stanja odrešenega človeka, vizija simbola, razliko med posameznikom in osebo, oseba, ki je poklicana k občestvu, Kristusovemu telesu, Cerkvi …

Direktor založbe Družina Tone Rode in p. Marko Rupnik v pogovoru ob predstavitvi prevoda knjige Rdeča na zlatem trgu v draveljski cerkvi

»Rupnik se osvobodi Rupnika«

Na prvo Rodetovo vprašanje, ki se je nanašalo kar na prvo poglavje knjige o osebni izpovedi umetnika, je Rupnik odgovoril, da je »štartal« kot vsak mlad umetnik: iz sebe, iz izpovedne sile. Ekspresivno navdušenje je kazal do te mere, da je v Rimu ustanovil umetniško skupino, ki je bila po njegovih besedah »revolucionarna«. A počasi je spoznaval, da je umetnost zmaj, ki lahko počasi duši. »Jasno sem čutil v sebi, kako doživljam stvari, ki so podarjene in jih sprejemam, in kako tiste stvari, ki so zrasle iz mene. Razlika je bila, ali sem delal, kar so drugi rekli, naj delam, ali stvari, ki sem jih sam želel.« Ob neki veliki noči je doživel neke vrste spreobrnjenje. Šel je k p. Špidliku, mu potožil in on mu je dejal: »To je šele začetek.« Dal mu je knjigo, kjer je prebral, kot je dejal, »da je Kristus nas prišel odrešit od nas samih. Začutil sem, da največji sovražnik Rupniku je Rupnik sam. Sprejel sem milost in začel drugače razmišljati.« Šel je v baziliko sv. Pavla in v molitvi prosil Gospoda, naj sprejme njegove čopiče, platna, barve, palete. Ko je prišel domov, je vse slike prebarval s črno barvo. »Da se osvobodim Rupnika!« Po tistem dolga leta ni slikal; začel je šele na prigovarjanje predstojnikov in takrat je bilo, kot je dejal »moje slikanje drugačno, k umetnosti sem pristopil drugače. Začutil sem, kako se stvari spreminjajo, če gredo od tebe ali če jih sprejemaš.« Kmalu je od papeža Janeza Pavla II. prišlo naročilo za kapelo Redemptoris mater, Odrešenikova Mati v Vatikanu ...

Prijatelji rimskega centra Aletti so do zadnjega kotička napolnili dravelsko cerkev, ki je letošnjo jesen obhajala 30-letnico od posvetitve

»Če ljubiš, boš zvezal pamet in roke«

V nadaljevanju dobre ure dolgega pogovora je Rode patra Rupnika spraševal o umetnosti, o tem, kakšna naj bo sakralna umetnost in kakšna naj bo umetnost kristjana. »Ne moreš ustvariti ničesar, če ne ljubiš. Če pa ljubiš, pa ljubiš s solzami, s križem, z jokanjem, z vsem. Kristus je kričal. In molil. Če nekdo ne doživi, da ljubi, ne more ničesar ustvariti. Če pa ljubiš, boš zvezal pamet in roke – takrat se začne ustvarjalnost,« je le delček daljšega odgovora p. Rupnika. Ko je Rodetu odgovarjal na vprašanje o ustvarjalnosti, je dejal, da smo mi danes še vedno prepričani, da bomo s pokoro dosegli več milosti kot z ustvarjalnostjo. »Mislimo, da če bomo molil na kolenih na Brezjah, bomo prejeli več milosti kot če bom treniral skoke v Planici. Ampak če je nekdo nadarjen za skoke, če je kristjan, če je očiščen, spravljen z Bogom, če pokaže, da je njegova človeškost prežeta z Bogom, naj skače. In naj ne bo ošaben, naj ne bo ponosen, ampak vesel človek, ki bo povsod, kjer se bo pojavil, oznanjal odrešenega človeka.« Enako velja za vse druge nadarjenosti. Vsaka stvar, ki nam je blizu, je po besedah p. Rupnika, lahko sredstvo ustvarjalnosti in novega življenja.

»Nostalgija je patologija«

Da je vsak človek otrok določene dobe in da smo mi vsi otroci renesanse, je nastavil misel za vprašanje Rode in navedel Maritaina: »Čudoviti časi, ko se je ljudstvo vzgajalo v lepoti, ne da bi to vedelo. Tako kot resnični duhovni ljudje molijo, ne da bi vedeli, da molijo.« Ali se mi lahko vrnemo v take čase ali potrebujemo nek drugačen proces, ki naj nas preobrazi in spremeni? »Vrnit se ne moremo. Vsaka nostalgija je bolezen,« je dejal p. Rupnik in navedel Ivanova, da je nostalgija patologija. »Vsi nostalgiki, nekateri mladi duhovniki, ki imajo radi ceremonije – to je patologija, to ni zdravo. To je prebujanje nečesa, kar je mimo.« Pristavil je, da moramo s spominom stopiti v bogoslužni spomin, kjer stvari živijo večno. »Nazaj ne moremo, lahko pa se navdihujemo. Lahko dobimo navdih, ampak navdih ni citat. Za nas kristjane je važen samo en primat: novo življenje v Kristusu, občestvenost. To je edini primat, ki mora vedno držat. To je novost. To življenje se tudi izraža, ustvarja novo inteligenco. Mi imamo primat v Duhu.«

»Mama in oče sta za otroke edina resna teologa«

Da 400 let ni imelo primata življenje, ampak ideje, miselni svet, filozofija, znanstvena metodologija, je dejal p. Rupnik. »V 20. stoletju smo imeli dve grozoti, ko smo pokazali, da življenje nič ne velja. Zaradi ideje je človek pobil milijone ljudi – primat ideje pred življenjem.« Da potrebujemo navdih v dobi, ko je imela primat ustvarjalnost novega življenja, občestvenost življenja, je dejal p. Rupnik in dal primer poslikave romanske cerkve, ko je svetnik ob svetniku, občestvo svetnikov. »Pravilna krščanska misel je tista, ki ni osamljena, ampak vedno tke skupaj druge. »In kakšne teologije se boste naučili na stenah draveljske cerkve?« je provokativno vprašal p. Rupnik do zadnjega kotička polno draveljsko cerkev. »Mama in oče sta za otroka edina resna teologa. Kje se bosta naučila teologije? Na zidovih cerkve in bogoslužju. Cerkvena vizija je, da povezuje. Mi imamo v cerkvi pobožnost, miselnost pa gremo iskati na univerzo. Ko pridemo v romansko, bizantinsko ali koptsko cerkev, najdemo notri vso teologijo,« je dejal p. Rupnik in pristavil, da so z umetniki centra Aletti letošnjo jesen nekaj podobnega poskušali ustvariti v narodnem svetišču svetega Janeza Pavla II. v Washingtonu (intervju s p. Rupnikom o mozaiku v Ameriki:http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/evangelizacija-amerike?OpenDocument&login

»Še dolgo bo trajalo, da bo duhovnik pastir in ne funkcionar«

Posebej se j p. Rupnik razgovoril tudi ob Rodetovem vprašanju o novi evangelizaciji, to področje ima posebno mesto tudi v novi knjigi Rdeča na zlatem trgu. Rode je navedel misel, ki jo je prebral na facebooku: »Religija vedno živi od dejanj. Evangelij pa je vesela novica, da je Jezus - tudi za vas - že vse storil.« Na Rodetovo vprašanje, kako pristopiti k bližnjemu, je p. Rupnik navedel Janeza Pavla II.: »Prijateljstvo je pot Cerkve. Evangelizacija je, da človek hodi s človekom in se ga skuša dotaknit z ljubeznijo. In kdor je dotaknjen z ljubeznijo, bo prej ali slej spoznal obličje ljubezni, ki je Kristus.« Da sv. Pavel pravi, da je naše poslanstvo pokazati ljudem, kakšne milosti smo deležni, ne pa dokazati, kako smo pridni, je dejal p. Rupnik. »Preprosto biti z ljudmi. Mi živimo še v tako državni Cerkvi, da bo še dolgo trajalo, da bo župnik pastir in ne funkcionar.« Povedal je, da je v letalu že ničkolikokrat doživel pogovor in po eni uri je prišlo do spovedi. »Prepričan sem, da če smo v svetu sol in kvas, je to neizmerno več, kot če se napenjamo z močmi.« Še drug primer je navedel in sicer ko mu je potožil arhitekt iz velikega podjetja, češ da žena hoče, da gre v nedeljo popoldne na ulico oznanjat. Vprašal ga je, koliko časa je že v službi in dobil odgovor 27 let, na drugo vprašanje, koliko ljudi se je ob njem v tem času spreobrnilo, pa dobil odgovor nobeden. »Tudi v nedeljo popoldne se ne bo,« mu je odgovoril Rupnik. »Biti sol in kvas tam, kjer si, vsak dan.«

Ljubezen steče preko drugega

Pogovor sta sklenila z odnosi in ustvarjalnostjo v centru Aletti, kar je tudi del knjige Rdeča na zlatem trgu. »največja milost je, da je ekipa – patri jezuiti in sestre – usklajena. Bratska, različna, enotna. Zraščeni smo drug z drugim v občestvo, razmišljamo drug z drugim.« Da še nikoli ni šel spat z nemirom enega samega odnosa v ekipi, je povedal p. Rupnik in sklenil, da je za skupnost in za umetnike največja milost, ko jim ljudje rečejo: »Kar ste naredili, kar ste nam zapustili, je lepo, ampak ko smo vas gledali, ko ste ustvarjali, to je še lepše.« Zato je p. Rupnik prepričan, da so umetnine, ki jih ustvarjajo, naseljene z Bogom. »Kar je narejeno iz ljubezni, kjer je ljubezen, je Bog. P. Rupnik se je zahvalil navzočim za prijateljstvo. »Če imate vi nas radi, imamo ljubezen, ki jo lahko delimo z drugim. Ljubezen steče preko drugega. Ljubezen steče preko rok, preko nežnosti drugega. Bog govori naravnost v srce ali pa govori po drugem. Če kanal ni odprt, ne razumeš ljubezni. Hvaležni smo za vašo prisotnost, za vaša obličja,« je dejal in jih spodbudil k življenju, k ljubezni. »Živimo v težkem času. Ravno to je veličina, je prečiščevanje, je rojevanje novega. Rojevanje je vedno v bolečinah.«

Ob koncu je p. Rupnik podpisoval knjige Rdeča na zlatem trgu in ob tem pomenkoval s prijatelji centra Aletti (fotografije Ksenja Hočevar)

zvočni posnetek: https://dl.dropboxusercontent.com/u/67898138/avdio/rupnik/PogovorRupnikRode.mp3

Daljše poročilo in več fotografij s srečanja tudi na spletni strani župnije Dravlje
http://www.zupnija-dravlje.si/novice/trinajsto-srecanje-prijateljev-dobrotnikov-centra-aletti