Privaditi se na srečo v stanju blaženega upanja

»Ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa.« Marsikdo se o pomenu te fraze, ki jo slišimo pri vsaki maši, še ni nikdar vprašal. Žal njen sedanji prevod ni najbolj dosleden, saj bi lahko latinsko besedilo, expectantes beatam spem, prenesel precej zvesteje: »ko pričakujemo blaženo upanje«. Je upanje torej nekaj, kar že sedaj napolnjuje naše pričakovanje? Ali pa je upanje tisto, kar se ima šele uresničiti? Predmet našega pričakovanja V ozadju izraza je Pismo apostolu Titu: »Pobožno živimo v sedanjem veku, ko pričakujemo blaženo upanje (makaría elpís) in prihod slave vélikega Boga« (Tit 2,12-13). Katekizem Katoliške Cerkve (1404) to izbiro utemeljuje z napetostjo, ki je značilna za evharistijo: Gospod je sicer v svoji evharistiji navzoč sredi med nami, vendar je ta navzočnost še zastrta. Besedna zveza »blaženo upanje« torej v tem primeru – nasprotno, kot pogosto mislimo – ne označuje našega duševnega stanja oziroma naše kreposti, s katero kaj vztrajno in zaupno pričakujemo. Svetopisemski izraz tu pomeni predmet našega pričakovanja, tisto, kar se bo šele uresničilo, ko bomo v Božjem kraljestvu vsi skupaj, ko nam bo Gospod otrl vsako solzo z naših oči in bomo Boga gledali, kakršen je. A kaj sploh pomeni sintagma »blaženo upanje«? Sploh pridevnik »blažen« lahko v slovenščini zveni nenavadno in nedomače, celo do te mere, da je včasih slišati kakšnega duhovnika, ki samovoljno prilagaja to mesto v misalu in ga po svoje spreminja v: »upanje na blaženost«. Upanje je tako polnopomensko, da se torej giblje od opolnomočenega sedanjega stanja do cilja našega pričakovanja, zato se zdi vredno obdržati tudi izvorni svetopisemski pomen. Treba se je zavedati, da je ta slovenski izraz neposredni prevedek iz latinščine (beata spes), zaradi česar nam lahko pri njegovem razumevanju pomaga eden največjih mojstrov latinskega jezika, sv. Avguštin. V latinščini beatus namreč pomeni preprosto »srečen«, zato Hiponec ta izraz poveže še z enim Pavlovim navedkom: »Veselite se v upanju« (Rim 12,12). Vprašanje samomora To mesto Avguštin razlaga v pismu, ki ga je leta 414 poslal prijatelju Makedoniju (Pisma 155). V njem se ne boji nasloviti večnega – in za naš čas še kako aktualnega – vprašanja samomora nekoga, ki ga doleti najtežje telesno trpljenje. Izpostavi filozofe, med njimi Cicerona, ki naj bi po eni strani trdili, da je moder človek lahko srečen celo v Falarisovem bronastem biku (antična mučilna naprava), a obenem včasih priznavajo, da se je treba od tega življenja prostovoljno posloviti, kadar nas doletijo hude telesne nadloge ali bolezni. »Nočem zdaj razpravljati o tem, kakšen zločin bi storil nedolžni človek, če bi se sam usmrtil, saj se ne sme ubiti niti zločinca,« pravi Avguštin. Nato pojasni, da je težava ljudi (v tem primeru filozofov), ki razmišljajo, da bi si sami vzeli življenje, v tem, da ošabno verjamejo, kako si lahko človek ustvari srečo sam, mimo Boga. In ko jih doletijo telesne tegobe, življenje zanje izgubi smisel. »Človeka namreč osrečuje samo tisti, ki ga je ustvaril.« »Če življenje ostane srečno sredi telesnih bolečin,« se vpraša Avguštin, »zakaj modrec ne ostane pri življenju, da bi ga užival?« Nato nadaljuje: »Če pa je nesrečno, zakaj – razen če mu ošabnost tega ne preprečuje – modrec tega ne prizna, ne moli k Bogu, ne prosi za pravičnost in usmiljenje Njega, ki lahko odstrani ali vsaj ublaži tegobe tega življenja, da bi nam dal moč za njihovo prenašanje ali da bi nas jih v celoti osvobodil in nam po tolikih trpljenjih podaril pravo srečno življenje, brez vsakršnega zla, v katerem najvišjega Dobrega nikoli več ne bo mogoče izgubiti?« Recept zoper obup Teh nekaj preprostih besed je Avguštinov recept zoper obup. Čeprav se zaveda, da je lahko to minljivo življenje večkrat hudo zaznamovano tudi s strašnim trpljenjem, vseeno vabi k potrpežljivosti in prenašanju nadlog. Kristjan se namreč zaveda, ga da podpira Božja milost, ki mu vliva veselje zaradi Božje zvestobe in obljube večnih dobrin. »Razlog za potrpežljivost v stiskah je v tem, da se veselimo v upanju.« Avguštin se sicer strinja s Ciceronom, ki pravi, da je »to življenje pravzaprav smrt, nad katero se lahko žalostimo«. V tem smislu hiponski škof pri-zna, da življenje ni zgolj srečno. A ravno v tem vidi dostojanstveno nalogo za vsakega kristjana: »Zato te, dobri mož, prosim, da se navadiš biti srečen v upanju (beatus esse interim spe), da boš nekoč srečen tudi v resnici (ut sis etiam re), ko bo tvoji stanovitni pobožnosti povrnjena nagrada večne sreče.« To srečo oziroma veselje, ki je Božji dar, lahko torej že sedaj v tem življenju okušamo ravno prek upanja. Da pa nam spričo tako vzvišenega izziva ne bi upadel pogum, Avguštin v nagovoru ob godu sv. Ciprijana (Govori 313/F) tolažeče miri: »Naše upanje ne bo trajalo vso večnost. Ko nastopi resničnost, upanje ne bo več obstajalo.« Upanje nam je torej potrebno sedaj, ko še živimo tu na zemlji. In če je kdo v tem življenju brez upanja, je to za Avguština nekaj prekletega in sramotnega: »Gorje torej tistemu, ki je zdaj brez upanja! Kajti hudo je, če je kdo brez upanja, ker še nima tega, na kar upa.« Obenem je treba paziti tudi, na kaj upamo, saj upanje, če ni usmerjeno k pravim dobrinam, pogosto tudi vara: »Ko se izpolni, ne zadovolji; in koliko upov se sploh ne izpolni!« Kot v primeru upanja na bogastvo: če ga kdo doseže, ga mori častihlepnost, če ga ne doseže, ga muči strah. Sedanje upanje bo tvoj delež Cerkveni oče zato svetuje, da svoje upanje uperimo v Boga: »Išči njega, ki je dobrine ustvaril. On je zdaj tvoje upanje, on bo potem tvoja dobrina. Reci mu: Ti si moje upanje (Ps 142,6). Pravilno to sedaj govoriš: veruješ, torej še ne vidiš; obljubljeno ti je, a ni še tvoje. Dokler prebivaš v telesu, si v izgnanstvu, daleč od Gospoda; si na poti, ne še v domovini. Tisti, ki je gospodar in stvarnik domovine, se je sam napravil za Pot, da te vodi tja. In potem? Moj delež v deželi živih. Tisto, kar je sedaj tvoje upanje, bo potem tvoj delež. Imej upanje, ko si še na zemlji umirajočih, in imel boš delež v deželi živih. H Gospodu obrnimo svoja srca.« Zato upanje lahko imenujemo tudi blaženo. Ker nas napolnjuje s srečo, veseljem in gotovostjo že na poti proti izpolnitvi. In ker je obenem izraz iztezanja v smer dosega polnosti sreče. Upanje ni iluzija, temveč gotovost. Ne iztroši se s časom, ker že zre tisto, kar je onkraj časa. Je kakor sidro, vrženo v varno pristanišče nebeške domovine, ki skrbi, da se ne razbijemo ob čereh. Je kakor jajce, ki še ni piščanec; varuje izpolnitev, ne da bi jo prehitevalo, vabeč k zaupljivemu pričakovanju.

Dostop do članka (47174)

Privaditi se na srečo v stanju blaženega upanja

Privaditi se na srečo v stanju blaženega upanja

Predmet našega pričakovanja

Kakšna radikalnost?

Kaj ponujajo: skrb ali smrt?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.