Nekateri ponujajo celo različne tehnike, s katerimi naj bi se potopili v svoj mir, mir na »klik«, bi lahko rekli. Težko verjamem v nekakšen »privaten« mir, ki ne želi čutiti tudi s trpečimi. Ne želim si miru, ki bi spregledal vse nasilje, vojne in razdeljenosti; ali mir, ki bi ga ne bolela razdeljenost družbe v naši domovini. 

Tudi mir, ki bi si ga ustvaril zgolj v krogu svojih prijateljev ali za zidovi enako mislečih, kjer bi si s trepljanjem drug drugega po rami potrjevali svoj prav in s prstom kazali na one druge, me ne prepriča.

Ljudje se radi predalčkamo, takšni smo. Bolj varno se počutimo, če imamo nekoga v škatli za konservativne, drugega v predalu za liberalne. 

Laže se znajdemo, če vnaprej človeka označimo s politično levo-desno nalepko ali kakšno drugo etiketo barvnega spektra. Ko pripnemo in definiramo, se počutimo varne, svet postane predvidljiv, obvladljiv in jasno razdeljen.

Tudi kristjani si znamo narediti svoje kategorije »naših« in »onih«, »ta pravih« in tistih, ki jim ni pomoči. Toda evangelij je po svoje zoprna reč, zbada nas tam, kjer bi si želeli miru: »ljubite svoje sovražnike«, »molite za tiste, ki vas preganjajo«, »ne sodite«, »odpuščajte« ... 

Kot bi nas Bog želel potegniti iz lastnih oblačkov miru in nam prišepniti, da je vsak posameznik tako velika skrivnost, da ne obstaja predala ali etikete, ki bi ga lahko zaobjel ali definiral, do konca razložil. 

Z učlovečenjem je v nas še na poseben način položil božje dostojanstvo, ki ga v sebi nosi vsak človek. Bog se je ušotoril v nas in med nas. Če mi gre še tako na živce, ne morem več spregledati tega, da prebiva v srcu vsake osebe, tudi v ideologu, tajkunu, lopovu, politiku …, ki ga ne maram. 

Vsakemu podarja čas, da spreobrne svoje življenje.

Kam se bo nagnila tehtnica, pa lahko odloča tudi moja (ob)sodba ali pa molitev, prekletstvo ali blagoslov, ki ga namenim »onemu«. Kolikokrat sem že prebral odlomek o »ne sodite«, o tisti »iveri v očesu«, ki me moti pri bližnjem, pa še vedno spodrsnem prav na tem delu ledu. 

Ko bi se človek držal samo te Jezusove zapovedi, bi gotovo dosegel svetost, še prej pa bi na tej poti pomagal tudi bratu.

Prav je, da je človek kritičen do dejanj, ki nasprotujejo temeljnim naravnim zakonom in človekovemu dostojanstvu. Prav in celo nujno je, da zastavimo svoj glas za tiste, ki jih sodobna potrošniška družba postavlja na rob ali jim celo odreka pravico do bivanja. 

Toda obenem ne spreglejmo tega, da je tudi v osebah, ki so v službi takšne ali drugačne ideologije, navzoč Tisti, ki ga v teh dneh pričakujemo.

Kot pravi papež Frančišek, smo na poti. Na cilju že imamo priprošnjike, ki so nam s svojim življenjem pokazali, da je svetost mogoča, da je resnični mir v neizmerni Božji ljubezni, ki objema prav vsakega človeka. To je tisti mir, za katerega je res vredno zastaviti svoje življenje in ga iskati z vsem srcem, tudi prek ljubezni do brata.

Drage bralke, cenjeni bralci. Veliko Božjega miru in milosti vam voščim v adventnem in božičnem času ter skozi vse leto 2022.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (51/2021).