V nedeljo, 2. oktobra, je bila v Spominskem parku Teharje spominska slovesnost, ki sta jo pripravila Nova Slovenska zaveza in župnijski urad Teharje. Mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja, pri kateri je sodeloval zbor župnije Celje - Sv. Cecilija, je daroval celjski škof Stanislav Lipovšek.

Foto: Ivo Žajdela

Dvojni zločin

Škof Lipovšek je v pridigi spomnil na preizkušane brate in sestre, žrtve medvojnega in povojnega nasilje, ki so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. »To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.« Dejal je, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin: »Prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in na bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. Ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih, strelskih jarkih in v breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečevali, zanje molili in se od njih poslavljali.«

Zahvalil se je vladi in vsem pristojnim vladnim in nevladnim ustanovam, da se je z Zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki je bil sprejet in je začel veljati 24. julija 2015, vendarle začelo nekaj premikati v smeri spoštljivega urejanja grobišč, pokopa žrtev in primernega zaznamovanja za vse žrtve medvojnih in povojnih pobojev. Hkrati pa je dodal, da predstavniki katoliške Cerkve skupaj s svojci žrtev in z nekaterimi civilnimi nevladnimi ustanovami niso zadovoljni z obstoječim načrtom pokopa žrtev in urejanja grobišč.



Ljubezen vodi do sprave

Škof je pozval k odpuščanju in ljubezni do vseh, tudi do tistih, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja ter krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. »Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh ter so zdaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.« Brez sprave s preteklostjo ne moremo graditi varne ter srečne sedanjosti in prihodnosti, je dejal škof Lipovšek. Za spravo je potrebno odpuščanje, za odpuščanje pa priznanje resnice. »Dobro vemo, da je pot do sprave dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo.«





Po maši je bil spominski program, med katerim je govoril predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik, ki je pozval k ureditvi grobov v skladu s civilizacijskimi normami zahodne krščanske kulture. »Sedem let po javnem odkritju rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem je država lovila sapo in iskala pogum, da se s tem odkritjem sooči. Pri tem iskanju je državni aparat pozabil na ključno stvar: da je to naloga naroda in javnega dialoga. Reševalo se je tehnična vprašanja, pozabilo se je na čustva žalujočih sorodnikov.«

Preberite tudi:

Začel se je pokop žrtev iz Hude jame