Tudi Cerkev se je ob današnjem spominskem dnevu spomnila vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov, in sicer z mašo, ki so jo pripravili pripadniki vojaškega vikariata z otroki pastoralnih asistentov, v navzočnosti apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, novomeškega ordinarija Andreja Glavana in pomožnega ljubljanskega škofa Antona Jamnika pa jo je daroval apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Juliusz Janusz.

»Danes so povsod po svetu ljudje dobre volje odprti za poklon spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, posebej tistih pod nacizmom in komunizmom. Poleg teh dveh obstajajo tudi drugi, ki še vedno terjajo številne žrtve,« je v mašnem nagovoru dejal apostolski nuncij in se nato dotaknil slovenski razmer. Državljani Slovenije se po njegovih besedah »še posebej spominjajo časov prve in druge svetovne vojne, ki sta povzročili toliko milijonov žrtev. In ravno ko so pričeli upati v mirno življenje v svobodi po zmagi nad nacizmom, je dežela zapadla pod totalitaristični sistem komunizma. Spominjajoč se vseh teh tragedij danes obhajamo ta dan, da bi se, opogumljeni s konkretnimi razlogi, zoperstavljali vsem oblikam nasilja in oznanjali pobude v podporo človeškemu dostojanstvu in delu za spravo.«

Kako naj na ta spominski dan gledajo kristjani? Nuncijev odgovor se glasi: »Mi, kristjani, smo izbrali za kraj obhajanja tega dneva prav cerkev, ker verujemo, da nam moreta zgolj Božja milost in Božja ljubezen pomagati razumeti naše trpljenje in žrtve tolikih milijonov ljudi, ki so darovali svoja življenja v obrambi svobode, demokracije, vere in dostojanstva sleherne človeške osebe. Vera v Boga lahko spremeni naš pogled na zgodovino človeških odnosov, povzroči preseganje sovraštva in nam pomaga graditi novo družbo, kjer bo sprava temelj naših odnosov.« V človeški zgodovini totalitarni sistemi po nuncijevem prepričanju niso uspeli ravno zato, ker so zanikali obstoj Boga in so ga skušali nadomestiti s svojo ideologijo in pravili.

Kristjani imamo pri delu za spomin na žrtve avtokratskih režimov in pri dejavnostih sprave – tako nadškof Janusz – posebno poslanstvo: »Pomnožiti moramo napore pri razsvetljevanju drugih, da se moramo pri iskanju resnice zavedati, da je Bog poln usmiljenja in more preokreniti steze zgodovine na svoj čudežen način. Preobražujoča Božja milost je veliko učinkovitejša od človeškega napora.« Apostolski nuncij v Sloveniji je ob tem opozoril na svoje izkušnje pri dojemanju odnosa med Poljsko in Nemčijo: »Po drugi svetovni vojni nas je komunistični režim učil sovražiti Nemce, kar je onemogočalo običajen način sprave. V takšni situaciji so poljski škofje (med njimi Kardinal Woytila, bodoči papež Janez Pavel II.) v pripravi dežele na 1000-letnico krsta Poljske, leta 1966, pisali nemškim škofom. V pismu so jih povabili k delu za spravo in zapisali velike besede: Odpuščamo vam in prosimo za odpuščanje. Te besede so imeli za izdajstvo in obtožili so Cerkev za vojni kriminal. Toda to ravnanje poljskih škofov je bilo preroško dejanje, ki je v nekaj letih ustvarilo ozračje zaupanja in volje za spravo. Leta 1970 je nemška vlada priznala poljske meje in restavrirana je bila poljska cerkvena administracija, ki je bila do tedaj provizorična. Volja do skupnega dela za mir in spravo, ki jo je podpiral sv. Janez Pavel II., se je zaključila v osvoboditvi tolikih dežel izpod jarmov totalitarnih komunističnih režimov in dovolila restavracijo nacionalne neodvisnosti.«

Nuncij je tudi na podlagi te izkušnje mašni nagovor sklenil z mislijo: »Bog je ljubezen, Bog je usmiljenje. Če sledimo njegovemu učenju in ga prosimo za milost odpuščanja, na najboljši možen način obhajamo dan spomina na žrtve, ki so in še trpijo diktatorske režime. Takšen je naš, krščanski, način umevanja človeške zgodovine. Molimo za žrtve diktatorskih režimov in molimo Boga, da poveča našo vero, ki bo pojačala našo ljubezen in upanje pri graditvi boljšega sveta, v duhu sprave in pomiritve.«

Zbrane v stolnici je v okviru memorialnega dela slovesnosti nagovorila tudi veleposlanica Slovaške dr. Marianna Oravcova, ki je med drugim opozorila na naravo totalitarnih režimov. Ti »težijo k prevladi, nadzoru in omejevanju vseh vidikov življenja vseh, delujejo zoper osebno in družbeno svobodo ter proti enkratnosti slehernega posameznika. Z uporabo vseh sredstev omejevanja, tako od področja politike, prostega trga, svobode gibanja do svobode mišljenja.«

Prav v totalitarnih režimih dobijo po besedah veleposlanice »osebe neustrojenih nazorov etiketo elementa – stvari, ne več moški ali ženska ali državljan, celo ne več sovražnik, temveč element. Ta degradacija odpira vrata samovolji in sicer uporabi prikrite ali očitne prisile in nasilja, odvisno od tega, katero je bolj učinkovito, le prisila in teror sta edini nepredvideni območji delovanja.« Totalitarni režimi tako stremijo k iskanju žrtev, ki jih nato množično ustvarjajo, ko jih izbirajo med drugače mislečimi, političnimi oporečniki, v svojih vrstah, med nedolžnimi. Njihova smrt, v totalitarističnem žargonu 'likvidacija', služi mnogoterim namenom: kot opozorilo, ustrahovanje, dokaz lastne moči totalitarizma, zabris spomina in uničenje družbene tradicije in vzpostavljenega sistema vrednot. Končni izkupiček pa je, kot je opozorila slovaška veleposlanica, posameznikova izolacija in osamljenost, spolzka pot v anonimnost in izginotje z obličja zemlje; v najboljšem primeru ostane preživetje na »otokih pozitivnega odmika« – ta anonimnost pa se vleče še v 21. stoletje in se kaže v nepoznavanju usod številnih žrtev.

Prav dan spomina na žrtve totalitarnih režimov je zato »ena redkih priložnosti, da prelomimo to anonimnost in zaustavimo njeno mlajšo sestro – pozabljenje (puščanje vnemar)«. Veleposlanica je zbrane pozvala, da je v tem prizadevanju treba narediti tudi nadaljnje korake, sicer »damo totalitarizmu možnost, da se preoblikuje in pojavi ponovno. Na žalost se ne bo pojavil kot farsa (kot Marx pojmuje ponavljanje zgodovine), temveč kot 'normalizacija', ki je druga sprevržena beseda pri opisovanju totalitarizma v njegovih ideoloških dimenzijah«. Iz tega prepričanja je izbiral tudi njen sklepni klic: »Ne pozabimo spoštovati in živeti vrednot, ki varujejo človečnost pred totalitarističnim iztirjenjem.«

Foto: Ivo Žajdela