Prva naloga je živeti evangelij

Pogovor s kardinalom Robertom Francisom Prevostom OSA, prefektom Dikasterija za škofe, nekdanjim generalnim priorjem avguštincev in nekdanjim škofom škofije Chiclayo v Peruju, ob podelitvi kardinalskega naslova, ki je bila 30. septembra 2023 na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Katera lastnost je po vašem mnenju ključna za dobrega škofa? Biti dober pastir pomeni znati hoditi skupaj z Božjim ljudstvom in živeti v njegovi bližini, ne pa ostajati odmaknjen. Papež Frančišek je to jasno poudaril že velikokrat. Ne želi si škofov, ki bi živeli v palačah – želi si škofov, ki živijo v osebnem odnosu z Bogom, s svojimi so- brati škofi, z duhovniki in predvsem z vsem Božjim ljudstvom – na način, ki odraža sočutje in ljubezen Kristusa. Škof naj bi gradil občestvo, se učil, kaj pomeni biti del Cerkve na celosten način, kar zahteva veliko poslušanja drugih in veliko dialoga. Skoraj smo že na pragu odprtja naslednje faze sinode o sinodalnosti – kar samo potrjuje, kako pomembna je ta vloga v življenju Cerkve. Škof mora imeti veliko darov: znati voditi, upravljati, organizirati in biti spreten v odnosih z ljudmi. A če bi moral izpostaviti eno lastnost nad vsemi, potem je to ta, da mora oznanjati Jezusa Kristusa in živeti vero tako, da verniki v njegovi pričevalnosti najdejo spodbudo, da bi tudi sami postali vedno bolj dejavni člani Cerkve, ki jo je ustanovil sam Jezus Kristus. Skratka: pomagati ljudem, da spoznajo Kristusa po daru vere. Kaj menite kot kardinal, kateri so danes glavni izzivi Cerkve pri oznanjevanju evangelija v vse bolj sekularizirani družbi? Glede vloge papeštva se mi zdijo preroške naslednje besede: »Biti dober pastir pomeni znati hoditi skupaj z Božjim ljudstvom in biti blizu posameznikom, ne pa ostajati zaprt ali živeti v palačah.« Močno me je presenetilo, ko me je papež Frančišek (leta 2023) imenoval za kardinala, obenem sem čutil bolečino ob tem, da sem moral zapustiti »svoj« Peru. Vsak dan molim: Gospod, vse to je v tvojih rokah. Misijonsko poslanstvo Cerkve ostaja enako že dva tisoč let – od takrat, ko je Jezus rekel: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal« (Mt 28,19-20). Evangelij Božjega kraljestva moramo oznanjati tako, da se vse globlje zavedamo, kaj Cerkev v resnici je – v svoji univerzalnosti. To sem sam posebej močno doživel kot generalni prior reda avguštincev, kar je danes dragoceno izhodišče za moje sedanje poslanstvo. Cerkev nagovarja številne kulture, jezike in okoliščine po vsem svetu – in ko določamo svoje prednostne naloge, se moramo zavedati, da izzivi v Italiji, Španiji, ZDA, Peruju ali na Kitajskem niso nujno enaki. A ena stvar je skupna: temeljni izziv ostaja Kristusovo naročilo, naj oznanjamo evangelij – to pa povsod enako zavezuje. Pastoralne prioritete se bodo od kraja do kraja vedno razlikovale. A ključno je, da prepoznamo bogastvo te raznolikosti Božjega ljudstva, saj nas naredi bolj dojemljive za to, kako učinkovito doseči srca ljudi. Kako lahko uresničujemo novo evangelizacijo, o kateri govorijo zadnji papeži – še posebej na Zahodu, kjer je vedno manj duhovnih poklicev in kjer se mladi vse bolj oddaljujejo od Cerkve? Spominjam se Svetovnega dneva mladih v Lizboni. Imel sem milost, da sem takrat spremljal papeža Frančiška in opazoval na tisoče mladih: iskali so izkušnje, ki bi jim pomagale živeti vero. Naša prednostna naloga ne more biti iskanje duhovnih poklicev. Prva naloga je živeti evangelij – živeti veselo oznanilo in deliti navdušenje, ki se lahko rodi v naših srcih in življenjih, ko resnično odkrijemo, kdo je Jezus Kristus. Ko hodimo z Jezusom, ko smo v občestvu drug z drugim in v prijateljstvu z Gospodom, ko razumemo, kako velik dar smo prejeli – takrat duhovni poklici pridejo sami. Res je, da je v nekaterih delih sveta danes občutno manj poklicev kot v preteklosti. Seveda nas to skrbi, a po mojem ni to glavni problem Cerkve. Če se naučimo bolj pristno živeti svojo vero in če znamo k življenju Cerkve povabiti še druge, zlasti mlade, se bodo nekateri izmed njih odzvali tudi na duhovno poklicanost. Mislim tudi, da moramo znova odkriti vlogo laikov. To je eden najlepših darov našega časa: prepoznanje, da imajo laiki ključno mesto v Cerkvi. Kot pravi papež Frančišek: naj ne postanejo klerikalni, ampak naj kot krščeni živijo svoje poslan- stvo v moči svetega krsta. S tem bomo kot Cerkev bolj jasno nagovarjali svoje sodobnike. Tudi redovno življenje, čeprav je številčno morda v zatonu, ostaja neprecenljivo znamenje, ki pričuje. Izročitev življenja Bogu in služenje drugim je vedno znamenje, ki kliče. Duhovništvo je in bo še naprej imelo ključno vlogo v življenju Cerkve. Zato verjamem, da nas bo globlje poznavanje Cerkve in zvestoba duhovniškemu poslanstvu – z vso modrostjo, ki jo vsebuje – opogumilo tudi v težavah, ki se bodo pojavljale, in okrepilo našo gotovost, da še zmeraj napredujemo, da Gospod ni zapustil svoje Cerkve – ne včeraj, ne danes, ne jutri. Osebno živim to resnico z veliko upanja. Kako po vašem mnenju lahko ustvarjamo edinost v raznolikosti? To je resen izziv – še posebej danes, ko je polarizacija postala način življenja. Družba vse manj išče edinost kot temeljno vrednoto in vse bolj drvi od enega skrajnega pola k drugemu. Ideologije so začele prevladovati nad pristno človeško izkušnjo, nad vero, nad vrednotami, ki jih živimo. Nekateri pa zamenjujejo edinost z uniformiranostjo: Moraš biti tak kot mi. Ne, to ne gre. Toda tudi raznolikosti ne smemo dojemati kot življenja brez merila, brez reda. Če pozabimo, da nam je že stvarstvo – narava, človeško življenje in raznolikost, ki jo praznujemo – dano kot dar, potem hitro zapademo v ideološko zaprtost. Ko ideologija postane gospo- dar mojega življenja, se ne morem več srečati z drugim, ker sem že vnaprej določil, kako bo. Takrat sem zaprt za srečanje in to pomeni, da tudi spreobrnjenje ni več mogoče. To se lahko zgodi kjerkoli na svetu, glede katerekoli teme. In prav zato je tako težko živeti kot Cerkev, kot občestvo, kot bratje in sestre. Kako vam lik svetega Avguština pomaga v vsakdanjem življenju? Ko pomislim na svetega Avguština – na njegovo razumevanje Cerkve, se najprej spomnim njegovega prepričanja, da ne moreš biti zares Kristusov učenec, če nisi del Cerkve. Kristus je del Cerkve – on je njena glava. Kdor misli, da lahko sledi Kristusu »po svoje«, brez telesa, torej brez Cerkve, ta žal živi izkrivljeno podobo vere. Avguštinova misel prežema vse plasti življenja. Povezuje nas v občestvo. Edinost in skupnost sta temelji karizme našega reda in ključ do razumevanja, kaj Cerkev je in kaj pomeni biti njen del. Kaj bi rekli bogoslovcem, ki med formacijo doživijo dvome ali notranjo slabost glede poklicanosti? Najprej bi jim ponovil Jezusove besede, ki jih je v evangelijih tolikokrat izrekel: »Ne bojte se!« (prim. Mt 10,26) Gospod kliče – in njegov klic je resničen. Ne bojte se reči »da«. Ne bojte se odpreti srca možnosti, da vas Gospod kliče v redovno življenje, k avguštincem, v duhovništvo ali v kakšno drugo obliko služenja v Cerkvi. Ko sem bil novinec, nas je obiskal starejši brat in rekel samo eno besedo, ki mi še vedno odzvanja: »Vztrajaj.« Za vztrajnost moramo moliti. Nihče ni izvzet iz težkih trenutkov – ne poročeni, ne samski, ne redovniki. Če ob prvi preizkušnji obupamo, nikoli nikamor ne pridemo. Vztrajnost je velik dar – in Gospod nam jo želi dati. A moramo se je na- učiti sprejeti in jo vtkati v svoje življenje, da bomo notranje močni. Ta dar se gradi postopoma, skozi manjše preizkušnje, ki nas učijo prenašati tudi večje križe. Pomaga nam, da sploh začnemo hoditi – in nas potem ohranja na poti. Za konec nam še povejte, kaj najraje počnete v prostem času? Imam se za ljubiteljskega igralca tenisa, a precej amaterskega. Odkar sem zapustil Peru, nimam veliko priložnosti za igro, zato se včasih prav veselim, da bom znova prijel za lopar [smeh]. Nimam veliko prostega časa, odkar opravljam novo službo. Zelo rad pa berem, rad imam dolge sprehode in rad potujem – odkrivam nova in drugačna mesta. Rad se sprostim ob prijateljih in spoznavam različne ljudi. Ljudje, ki so drugačni od nas, lahko občutno obogatijo naše življenje. Poleg tega moram priznati, da kot avguštinec doživljam veliko hvaležnost za dar skupnosti. Biti v taki skupnosti, kjer si delimo, kar doživljamo, kjer smo odprti drug do drugega, je eden največjih darov, ki sem jih v tem življenju kdaj prejel. Dar prijateljstva nas vrača h Kristusu samemu. Zmožnost graditi pristna prijateljstva v življenju je nekaj čudovitega, saj je prijateljstvo brez dvoma eden najlepših Božjih darov. Pogovor je bil objavljen v italijanskem dnevniku Avenire.

Dostop do članka (47174)

Prva naloga je živeti evangelij

Prva naloga je živeti evangelij

Katera lastnost je po vašem mnenju ključna za dobrega škofa?

Zato, ker pač si

»Papež ima chiclaysko srce!«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.