Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prvi je imel komaj 900 gramov, drugi kilogram in pol

Ana Rupar
Za vas piše:
Ana Rupar
Objava: 17. 11. 2022 / 06:00
Oznake: Zdravje
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 16.11.2022 / 22:24
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Prvi je imel komaj 900 gramov, drugi kilogram in pol

Prvi je imel komaj 900 gramov, drugi kilogram in pol
Kljub napredku medicine – ali prav zaradi njega – število prezgodaj rojenih otrok narašča. V Sloveniji se vsako leto rodi 1200 nedonošenčkov. Ob današnjem svetovnem dnevu, posvečenem osveščanju o izzivih in bremenu prezgodnjega rojstva, poobjavljamo zgodbo mamice Petre, ki ima ne le osebno izkušnjo s prezgodnjim porodom, temveč tudi zbira in objavlja zgodbe staršev nedonošenčkov.

V večini primerov razlog prezgodnjega začetka poroda ni poznan, zato ga tudi ne morejo preprečiti. Število prezgodnjih porodov narašča tudi zato, ker današnja medicina daje možnost zanositve tudi tistim ženskam, ki jim zaradi kronične bolezni ali neplodnosti ne bi bilo dano materinstvo, ali pa bi jih zadnja tretjina nosečnosti življenjsko ogrozila, zato je potrebno porod sprožiti prezgodaj. 

Razpoznavni znak Svetovnega dneva nedonošenčkov so drobcene vijoličaste nogavičke, obešene na vrvici skupaj z devetimi velikimi, belimi nogavičkami, kar simbolizira, da je vsak deseti novorojenček na svetu rojen prezgodaj.

Čeprav je zelo prezgodnje rojstvo najpomembnejši razlog za umrljivost dojenčkov, se meja za varno preživetje spušča – danes na zdravega otročka lahko upajo tudi starši, ki se jim dete rodi 4 mesece prezgodaj. 

Stiska, strah, nemoč, občutek krivde, osamljenost ...

Izkušnjo s prezgodnjim porodom je s spletno Družino delila mamica dveh fantičev, Petra Znoj»Prvega obiska ne bom nikoli pozabila. Ležala sta v inkubatorju, velika malo več kot moja dlan, aparati so piskali, priklopljena sta bila na cevke.« Stiska, strah, nemoč, občutek krivde, osamljenost, so občutki, s katerimi se je borila 46 dni v porodnišnici. Pomanjkanje informacij in želja po delitvi izkušenj sta jo spodbudili, da je začela zbirati in objavljati zgodbe mamic nedonošenčkov.

Petra s sinovoma Adamom in Žanom. FOTO: Osebni arhiv

Petra je mama danes triletnega Žana in Adama. Povsem običajnih, prikupno navihanih fantičev, polnih energije. Ob pogledu nanju niti pomisliš ne, da sta bila ob svojem rojstvu za dlan veliki kepici, ki sta se morali boriti za življenje.

»Zgodba mojega poroda ni bila čudovita«

Pričakovanje dvojčkov je bila zanjo prva nosečnost in vse prej kot »blaženo stanje« ali »veselo pričakovanje«. Seveda je bila vesela utripa dveh srčkov pod svojim srcem, a sama nosečnost je bila polna stresa in skrbi.

Z vsakim ginekološkim pregledom se je nekaj zapletlo, od 40 odstotne razlike v teži, do pojava TTTS sindroma – »dojenček A« ni pridobival na teži, »dojenček B« toliko preveč, da je obremenilo njegovo malo srce. Deset tednov pred predvidenim rokom je bil takojšen carski rez neizogiben, sicer »dojenček A« ne bi preživel.

»Zgodba mojega poroda ni bila čudovita ali ljubeča. Svojih dvojčkov zaradi njune nizke gestacijske starosti nisem smela dobiti na prsi. Takoj so ju dali v inkubator, videla ju nisem do naslednjega dne dopoldne,« pripoveduje Petra.

Za Petro je bila že sama nosečnost velika polna skrbi. FOTO: Osebni arhiv

Prvi telesni stik po desetih dneh

Ko ju je prvič videla, je Adam imel 900 gramov, zaradi popkovine, ovite okrog vratu, je bil popolnoma moder in ni dihal. Žan je bil s svojim kilogramom in pol nekoliko bolj podoben običajni podobi dojenčka. »Ob vsakem obisku na intenzivni negi sem si morala prigovarjati: 'To sta tvoja otroka.' Ni mi bilo jasno, kaj se je zgodilo in vsak dan sem se bala, predvsem za Adama, saj je njegova teža padla na 750 gramov.«

Petra nikoli ne bo pozabila trenutka, ko se ju je prvič smela dotakniti, ju pobožati in stisniti v naročje. »Takrat sta bila stara deset dni. Samo mame vedo, kako hudo je, ko deset dni ne moreš prijeti svojega otroka, ga ne moreš objeti in ga ni ob tebi, temveč priključen na cevke leži v inkubatorju za intenzivno nego.« Od tistega dne dalje je živela za četrto uro popoldan, ko je bil čas za uro in pol crkljanja s svojima novorojenčkoma.

Slogan letošnjega svetovnega dne je "Objem staršev: močna terapija. Omogočimo stik koža na kožo že od rojstva.", ki poudarja, kako pomembna je vloga staršev pri oskrbi nedonošenčka, še zlasti preko neposrednega stika “koža na kožo”, kar imenujemo “kengurujčkanje”.

Ob tem je Petra nadvse hvaležna za čudovito osebje v ljubljanski porodnišnici. »Pri nekaterih sem imela občutek, da sta Adam in Žan prav zares njihova. To mi je bilo vsaj malo v uteho, da ju bom zvečer, ko se bom morala od njiju posloviti, pustila v dobrih rokah.«

Petra iskreno o občutjih, ki so jo prežemala po porodu. FOTO: Osebni arhiv

»Mi smo imeli še srečo«

V porodnišnici so ostali 46 dni. Ob odhodu je Adam imel 1,8 kilograma, Žan dve in pol. Ko so zapuščali porodnišnico je začutila olajšanje. A bližje, ko so bili domu, bolj se je krepil strah. Kako bo brez pomoči medicinskih sester? Brez klinično čistega okolja? Kako skrbeti za otroka, ki nima niti dveh kilogramov? Ko se po dobrih dveh letih ozira nazaj, ima občutek, da je nekako plavala nad vsem skupaj, živela iz dneva v dan, brez pričakovanj, a z velikim upanjem, da bo vse v redu.

Adam in Žan sta imela več zdravstvenih zapletov, zaradi katerih je obstajala nevarnost notranjih krvavitev, tudi možganskih. A Petra poudarja, da sta bila njena mala borca v resnici »srečneža« v primerjavi z drugimi nedonošenčki na oddelku. »Ne bom pozabila pediatra, ki me je pred odhodom iz porodnišnice vprašal, če se sploh zavedam, kakšno srečo smo imeli, da ni bilo nobenih zapletov. Takrat me je presekalo. Mislim, da sem takrat prvič zares jokala – za vseh sedem tednov sreče, žalosti, strahu, poguma, utrujenosti, porazov in zmag.«

Sem slaba mama, ker sem rodila prezgodaj?

Prezgodnji porod je bil za Petro travmatična izkušnja. Kljub stalnemu pripovedovanju ginekologinje, da za zaplete ni kriva nosečnica, so jo ves čas spreletavala vprašanja, kaj bi lahko naredila drugače.

Še več vprašanj, celo občutki krivde so jo razžirali po rojstvu. Najhujši je bil občutek »slabe« mame. »S takšnimi občutji se srečujemo mamice nedonošenčkov. Naši spomini na prve mesece niso vonj po mleku in dnevni sobi, kjer se zavite v odejo z neumitimi lasmi crkljamo z dojenčkom. Naši spomini so vonj po razkužilu, piskanje aparatov in dve uri na dan, ko dobimo svoj zaklad na prsi.«

Zgodbe mam prezgodaj rojenih otrok. FOTO: Osebni arhiv

Osamljenost in jeza na svet

Poleg krivde, ki si jo je naložila, sta bila prisotna še občutek osamljenosti in jeza na svet, »zakaj se je zgodilo ravno meni«. V tej neznanki je po spletu iskala informacije, podobne izkušnje drugih mam. Ni veliko našla, le to, da se vsako leto prezgodaj rodi 1300 dojenčkov, da ima najmanjši komaj 900 gramov in še nekaj druge statistike.

Petro, sicer novinarko, je to spodbudilo, da začne zbirati zgodbe staršev prezgodaj rojenih otrok. Tako so nastali Junaki prvega nadstropja. »Po eni strani zato, ker je treba povedati zgodbe naših junakov, ki se močno borijo. Po drugi strani si želim, da bi zgodbe dale motivacijo in voljo mamicam, ki jih ta pot še čaka.« Ob tem prizna, da preden je sama pristala na intenzivni negi ljubljanske porodnišnice, niti ni vedela za ta oddelek. »Predstavljala sem si, da tisti, ki par dni potrebujejo inkubator, pač ležijo poleg mamine postelje.«


Zgodbe zbrane na Facebooku prelite v knjigo

Zgodbe Petra zbira že dve leti in jih objavlja na Facebook profilu Junaki prvega nadstropja. Tiste, objavljene v letu 2020, so od februarja letos natisnjene tudi v knjižici. V pripravi je tudi že knjižica zgodb, objavljenih v letu 2021. »Vsakič, ko mi kakšna mamica napiše, kako zelo so ji zgodbe pomagale, sem zadovoljna, da se je moj cilj izpolnjuje,« pove Petra.

Nalaganje
Nazaj na vrh