Ob tej priložnosti je novinarka in urednica dr. Rosvita Pesek, odlična poznavalka osamosvojitvenega obdobja, v torek zapisala: »Danes je en poseben dan. 8. aprila pred 35 leti je bila cvetna nedelja in Slovenke in Slovenci smo imeli po 60 letih vnovič priložnost svobodno izbirati svoje politične voditelje. Politični monopol ene partije se je končal. Tudi v Vzhodni Evropi se je komunizem že zlomil. Na Poljskem je vladal sindikat Solidarnost, na Češkoslovaškem Vaclav Havel, romunski obračun je bil krvav. Padel je veliki Berlinski zid.

Že 35 let lahko svobodno volimo

Pri nas demokratični prehod ostaja v senci osamosvojitve Slovenije. Soočeni smo bili z dvema usodnima, megalomanskima procesoma. Izziv za desetletje in več. Z obema smo opravili v treh, štirih letih. Že 35 let lahko torej svobodno volimo. Po svojih preferencah. Prvič smo stali v vrstah. Že ob 7. uri zjutraj. Čez 80 odstotkov nas je odšlo na volišča. Ponosna, da sem bila zraven. Bila je res velika reč!« je na družbenem omrežju priobčila Rosvita Pesek.

Omizje Društva poslancev 90

Ob 35. obletnici prvih demokratičnih volitvah pa je Društvo poslancev 90 pripravilo omizje, na katerem so predstavniki takratnih parlamentarnih strank (Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Vika Potočnik, Ciril Ribičič, Vitomir Gros, Dušan Plut, Andrej Magajna, Slavko Kmetič, Primož Hainz in Marjan Podobnik) izpostavili pomen takratnih volitev in spoštovanja demokratičnih standardov, nujnost ustavitve centralizacije Slovenije z ustanovitvijo pokrajin, potrebo po spremembi volilnega sistema in pomembnost medsebojnega spoštljivega komuniciranja političnih akterjev.

Minuta molka za vse umrle za Slovenijo

Najprej so se z minuto molka poklonili vsem, ki so se v preteklosti borili in umrli za Slovenijo in slovenski narod. Spomnili so, da so volivci na prvih večstrankarskih volitvah volili delegate v 240-člansko tridomno skupščino. 8. aprila 1990 so izbirali po 80 delegatov družbenopolitičnega zbora in zbora občin, štiri dni pozneje pa še zbora združenega dela. V prvih dveh je trdno večino prejela koalicija novih strank Demos, ki je tudi sestavila vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta.

Več alergije kot sinergije

Predsednik osamosvojitvene vlade je spomnil, da so leta 1990 brez glasu proti sprejeli zakon o plebiscitu. Alternative so bile tedaj jasne, politika pa je razumela, »za kaj se je treba odločiti, če hočemo na boljšo stran sveta«. Kot ugotavlja Peterle, je danes v politiki »več alergije kot sinergije«, naprej pa v negotovih razmerah ne bo mogoče brez »novega skupaj«.

Politično preigravanje

Ciril Ribičič je izpostavil, da se sporazuma političnih strank z zavezo, da si nobena ne bo prisvajala rezultata plebiscita, ne spoštuje. Ob snovanju tedanje ustave in zakonodaje so predvidevali tudi spremembo volilnega sistema, neuspeh nedavnega poskusa preoblikovanja volilnega sistema pa je Ribičič pripisal političnemu preigravanju.

Poiskati nove odgovore na nova vprašanja

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel poudarja, da je v aktualnih mednarodnih razmerah pomembno po 35 letih »poiskati nove odgovore na nova vprašanja«. Ob vprašanjih, kaj se bo s Slovenijo zgodilo v EU in Natu, bi morali biti medstrankarski prepiri nepomembni. Tudi v 90. letih je bilo veliko polemik in prepirov, a zato, ker so takrat iskali nove rešitve. Živeli so v obdobju evforije in prepričanja, da se bo vse že nekako uredilo, danes pa so takšna prepričanja zelo tvegana, je opozoril.

Dodatna negativna selekcija v politiki

Marjan Podobnik je izpostavil, da so si Slovenijo v času osamosvajanja predstavljali takšno, kot je bila denimo nedavno ob svetovnem rekordu Domna Prevca v Planici. Da se bodo torej različno misleči skupaj veselili slovenskih uspehov in se zlasti spoštljivo pogovarjali med seboj. Nad današnjim stanjem v politiki je zaskrbljen, ker del akterjev politične nasprotnike dojema kot »sovražnike, ki jih je treba uničiti«, kar je ob le 2 milijonih Slovencev škodljivo in nevarno tudi, ker odgovorne in sposobne posameznike odvrača od političnega angažmaja, kar sproža dodatno negativno selekcijo v politiki.

Na omizju so sodelovali tudi Lojze Peterle, Silva Črnugelj, Marjan Podobnik, Andrej Magajna in Dušan Plut. FOTO: Bor Slana/STA

Erozija demokratičnih standardov

Po besedah pobudnika omizja Andreja Magajne v Državnem zboru spremljamo erozijo demokratičnih standardov: na sejah se odvzema besedo, na preiskovalnih komisijah pa politične stranke preiskujejo same sebe, pri čemer imata občasno težave oba politična pola. Vitomir Gros pa je podčrtal, da zaradi delovanja razvejanega komunističnega državnega aparata takratne volitve niso bile poštene, bile so tudi le domnevno demokratične. Kot dodatno sporno vidi, da so tudi številne Demosove stranke vodili nekdanji komunisti.

Inkubator za nastajanje novih idej

Po prepričanju Vike Potočnik je bila tedanja ZSMS inkubator za nastajanje novih idej, v današnjih razmerah pa bi bilo treba vnovič obuditi, kar je bil cilj in želja tedanjih intelektualcev – vzpostaviti dialog in povrniti zaupanje v slovenskem prostoru. Primož Hainz je pojasnil, da so bili v Socialistični stranki prvi predlagatelji plebiscita; med drugim so, čeprav kot mirovniško naravnana opozicija, podprli rešitve, da bi se Slovenija v primeru agresije lahko branila.

Model parlamentarne demokracije v globoki krizi

»Če bi tedaj zamudili pol leta in bi v Demosu čakali na ostale politične stranke, da prepoznajo nujnost čim prejšnje osamosvojitve, bi se znašli v krvavih kolesjih razpada Jugoslavije,« je prepričan Dušan Plut, ki dodaja, da je danes model parlamentarne demokracije v globoki krizi, ker ne odgovarja na sodobne izzive civilizacije, obenem pa »svojim otrokom puščamo zastrupljen in izropan planet«, zato po njegovem potrebujemo nov družbeni red.

Skrajni čas za oblikovanje pokrajin

Slavko Kmetič pa je izpostavil vztrajne poskuse poneverjanja zgodovine, ko gre za vprašanje zaslug za preprečitev Miloševićevega velikosrbskega mitinga v Ljubljani pred osamosvojitvijo, ki so ga preprečili tako, da so odločni posamezniki na Slovenskih železnicah onemogočili prevoz mitingašev iz Srbije, zasluge pa si že desetletja lastijo malo pomembni takratni akterji. Govorci so si bili enotni, da je skrajni čas za oblikovanje pokrajin kot 2. stopnje lokalne samouprave in razvojnih regij. Pokrajine bi bile lahko kljub različnim velikostim tudi izhodišča za volilne enote v primeru spremembe sistema.