Prvo berilo: Bog daje čas za pokoro, Mdr 12,13.16–19; Ps 86;

Drugo berilo: Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi, Rim 8,26–27

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,24–43)

»Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: 'Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?' Dejal jim je: 'Sovražnik je to storil.' Služabniki pa so mu rekli: 'Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?' 'Nikakor,' je dejal, 'da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.'«

Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«

Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: 'Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.'

Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«

Video razlaga za otroke

Bog vidi drevo v gorčičnem zrnu

Piše: Jure Sojč

Danes Jezus pove tri kratke prilike: o gorčičnem zrnu, kvasu in ljuljki med pšenico. Vse tri govorijo o stvareh, ki jih človek zlahka spregleda. Gorčično zrno je skoraj nevidno, kvas se pomeša v testu, pšenica pa dolgo raste skupaj s plevelom. Božje kraljestvo se razodeva in raste na podoben način. Ne prihaja s hrupom, ampak deluje skrito in potrpežljivo. Zato ga je včasih težko prepoznati.

Neki deček, ki ni poznal odmeva, je nekega dne v gozdu zaslišal svoj glas. Zaklical je: »Hej, ti tam!« in glas mu je odgovoril. Vprašal je: »Kdo si?« in dobil isto vprašanje nazaj. Nato je zaklical: »Ti si zloben fant!« in odmev mu je vrnil iste besede. Prepričan, da v gozdu živi hudoben deček, je stekel domov in vse povedal materi. Ta se je nasmehnila in mu rekla: »Poskusi drugače.« Ko se je vrnil v gozd in zaklical: »Ti si dober fant,« je dobil enak odgovor. Ko je zaklical: »Rad te imam,« je odmev vrnil: »Rad te imam.«

Ne izrekaj zadnje sodbe tam, kjer Bog še vedno piše zgodbo.

To ni samo zgodba o odmevu, ampak o tem, kako gledamo svet. Deček je bil prepričan, da je odkril zlobnega fanta. V resnici je srečal lastni glas. Nekaj podobnega se zgodi služabnikom v današnji priliki. Takoj opazijo plevel. Takoj bi ga radi izruvali. Toda gospodar jih ustavi. Ne zato, ker bi zanikal zlo ali bi mu bilo vseeno za pšenico. Ustavi jih zato, ker ne vidijo vsega. Vidijo sedanjost, ne vidijo pa konca zgodbe.

Videl je, kaj še lahko postanejo

Ko je Jezus pripovedoval to priliko, so pred njim sedeli Peter, ki ga bo zatajil, Tomaž, ki bo dvomil, Jakob in Janez s svojimi ambicijami ter Juda. Malo kandidatov za svetniške podobice. Toda Jezus jih ni gledal le takšne, kakršni so bili. Videl je tudi to, kaj lahko postanejo. Zato je nevarno, ko prehitro razglasimo, kdo je pšenica in kdo plevel. Zgodovina je polna ljudi, ki so se zdeli izgubljeni, pa so postali svetniki, in polna takih, ki so veljali za zgled, pa so padli.

 Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv 

Če smo iskreni, razloga za Jezusovo opozorilo ni težko najti. Tudi v našem srcu rasteta pšenica in plevel. Tudi mi smo še na poti. Bog ni potrpežljiv zato, ker bi mu bilo vseeno za zlo. Potrpežljiv je zato, ker vidi, kaj lahko človek še postane. Če Bog tako dolgo čaka na človeka, kdo sem jaz, da bi nad njim obupal po enem dnevu? Ko boš ta teden srečal človeka, ob katerem boš pomislil: »Iz njega ne bo nič,« se spomni dečka in odmeva. Morda ne gledaš njega, ampak lastne strahove. Bog pa vidi drugače. Vidi drevo v gorčičnem zrnu, kruh v kvasu in pšenico, ki še zori. Zato ne zapiraj srca tam, kjer Bog še ne žanje. Ne izrekaj zadnje sodbe tam, kjer Bog še vedno piše zgodbo.