Prvo berilo: Božja beseda je učinkovita kakor dež, Iz 55,10–11;
Ps 65;
drugo berilo: Stvarstvo pričakuje razodetja, Rim 8,18–23

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,1–23)

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!« 

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: 'Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.' Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali. 

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«

Video razlaga za otroke

Kaj duši Kristusa v meni?

Piše: Jure Sojč

Rad prebiram ta evangelij o razsipnem sejalcu. Sam sem letos posejal nekaj trave, in ker ni bila draga, nisem posebej pazil, kam bom vrgel seme. Zato nisem posebej presenečen nad razsipnostjo evangeljskega sejalca, ki razmetava seme in ga meče tudi med trnje in kamenje.

Posebej presenetljiva je tretja vrsta zemlje. Jezus ne govori o preganjanju, odpovedi veri ali velikih zločinih. Govori o nečem veliko bolj vsakdanjem: o skrbeh. »... posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna.« To je morda nevarnejša oblika duhovne bolezni prav zato, ker je tako običajna. Nihče se ne zbudi zjutraj z odločitvijo: »Danes bom zavrnil Boga.« Pogosteje rečemo: »Danes nimam časa.« Nimamo časa za molitev, sveto mašo ... Jutri enako in prav tako dan kasneje. Kristusa ne izženemo, preprosto ga počasi zadušimo. C. S. Lewis v knjigi Pisma izkušenega hudiča pokaže eno od hudičevih najljubših strategij. Hudič svojemu mlademu vajencu razlaga, da človeka ni treba zapeljati v velike grehe; dovolj je, da ga zaposliš s strahovi in skrbmi za jutri. Tako pozabi na Boga, ki ga kliče danes.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Skrbi niso grešne, vendar …

Trnje ne zraste čez noč. Raste neopazno. Enako velja za skrbi. Same po sebi niso grešne. Delo, družina, denar, zdravje – vse to so resnične stvari. Toda ko postanejo središče našega življenja, začnejo jemati prostor tistemu, ki bi moral biti v središču. Trnje ne ubije semena z enim udarcem, ampak tako, da mu vzame svetlobo, zrak in prostor za rast. Zato je pomenljivo, da je Jezus pred križanjem nosil trnovo krono. Trnje v Svetem pismu ni le podoba težav. Je podoba sveta, ki se je oddaljil od Boga. Kristus si je dovolil, da ga je to trnje ranilo na glavi, da bi ozdravil trnje v naših srcih.

Kristusa ne izženemo, preprosto ga počasi zadušimo.

Vprašanje današnjega evangelija zato ni: »Ali verujem?« Tudi med trnjem je seme vzklilo. Vprašanje je: »Kaj v mojem srcu duši Kristusa?« Kaj mu jemlje čas, pozornost, zaupanje? Bog nam ni poslal le sporočila, poslal nam je svojega Sina, posejal je samega sebe. Zdaj čaka na nekaj, česar ne more narediti namesto nas: na odprto in rodovitno srce. Svet nam govori: »Skrbi zase.« Kristus pa nas prosi, da odpremo srce in pripravimo rodovitno zemljo. Če želimo, da njegova beseda raste, ji moramo dati prostor. Zato v tem tednu vstopimo v Njegovo šolo, med učence, ki jim posebej razlaga besedo življenja. Odložimo telefon in ga poslušajmo, kaj nam pravi v besedi za tisti dan. Tragedija ni, da bi izgubili stvari tega sveta. Tragedija je, da bi zaradi stvari tega sveta izgubili večnost.