Italija in z njo vsa Evropa se v letu 2020 spominja petstote obletnice smrti enega največjih mojstrov renesanse Rafaela Santija (1483-1520). V jubilejnem letu je v rimskem razstavišču Le Scuderie del Quirinale (na griču Kvirinal, v nekdanjih konjušnicah Kvirinalske palače) od 5. marca do 2. junija na ogled velika razstava Rafaelovih del. V dneh pred odprtjem si je razstavo že ogledal italijanski predsednik Sergio Mattarella, povabljeni gostje in novinarji. Na ogled je 240 slik in risb, za razstavo jih je posodilo 50 največjih muzejskih in galerijskih ustanov iz Italije in od drugod, med drugim iz pariškega Louvra, iz madridskega Prada, londonskih in newyorških galerij ... Največ, kar 40, jih je iz galerije Uffizi iz Firenc. Po besedah kuratorjev razstave gre za največjo razstavo Rafaelovih del v zgodovini; razstava v razststavišču na Kvirinalu,pa šteje za največji dogodek, ki ga pripravlja Italija v jubilejnem Rafaelovem letu (več o razstavi v eni od prihodnjih številk tiskane Družine).

V ponedeljek, 9. marca, so iz Rima sporočili, da bo razstava, za katero so v predprodaji že prodali prek 70 tisoč vstopnic, zaradi širjenja koronavirusa do nadaljnega zaprta.

Med prvimi si je razstavo v razstavišču na rimskem griču Kvirinal ogledal italijanski predsednik Mattarella (foto Le Scuderie del Quirinale)


Kdo je bil Raffaello Santi?

Rodil se je 28. marca 1483 (bil je to veliki petek) v Urbinu, kot tretji otrok bogatih zakoncev Giovannija in Magie Ciarle Santi. Oče je bil zlatar in kasneje tudi slikar na dvoru Federica III. V zakonu sta se jima najprej rodili dve hčeri, a sta kmalu po rojstvu umrli, in ko se je rodil sin, mu je oče izbral ime Raffaello, »kot se je imenoval nadangel, ime je moje voščilo, da bi sin srečno potoval skozi življenje«, je zapisano v analih. Ko je imel osem let, je umrla mati, in čez tri leta še oče. Skrb za Rafaela je v oče, ki jo je napisal malo pred smrtjo, zaupal dečkovi teti Santi in umetnikom, ki so bili na dvoru urbinskega vojvoda. Ti so mladega Rafaela jemali s seboj v razkošni dvorec, kjer je občudoval dela tedaj največjih mojstrov. V tej »urbinski šoli«, pišejo življenjepisci, je dobil podlago za svojo naglo umetniško rast.

Grozote umbrijske Perugie so pustile sled tudi na slikah

Okoli leta 1500 je Rafael prišel v mesto Perugia, kjer je imel svojo umetniško delavnico slikar Pietro Vannucci, znan pod imenom Perugino. Ko je mojstru pokazal svoje risbe in ga prosil, ali lahko nekaj časa ostane pri njemu, da se kaj nauči, mu je ta povedal, da mu je oče, ko je bil še živ, že pripovedoval o sinovem slikarskem talentu in mu tudi povedal, ga želi poslati k njemu v šolo. Ko je videl risbe in slike mladega umetnika, mu je dejal: »Vidim, da imaš vse potrebne darove, da se podaš na umetniško pot. Dobro si zapomni: kot umetnik imaš veliko prednost, ker si rojen v Urbinu.« Tako se je Rafael pridružil ekipi Peruginovih učencev in se poglabljal v »angelsko milo umetnost svojega mojstra«. V tistem času je v umbrijskem glavnem mestu prihajalo do strašnih pobojev, po mestnih ulicah in celo v stolnici sv. Lovrenca so ležali kupi pobitih trupel. Te grozote so se vtisnile v spomin mladega umetnika, kasneje jih je upodabljal na slikah v vatikanskih Stancah (npr. Izgon Helidorja iz templja).

Raffaello, avtoportret

Srečanje z Leonardom in Michelangelom v Firencah

Učitelj Perugino je imel v tistem času že čez 50 let in njegova umetniška moč je pešala. Rafaelo je mojstra občudoval in posnemal njegove like, ki so težili k idealni lepoti. Slikal je tako dobro, da je Perugino v njem videl sodelavca in ne več kot učenca. Ko je Rafael naslikal sliko sliki Marijina poroka za neko umbrijsko družino (danes je umetnina v milanski galeriji Brera) je mojster priznal, da ga je učenec »prekosil«. Ob neki priliki je Perugino vzel s seboj v Firence, kamor je pogosto zahajal in kjer sta ustvarjala velika umetnika Leonardo de Vinci in kipar Michelangelo Buonarroti, tudi svojega učenca Raffaella. Mladega umetnika je mesto tako prevzelo, da se je leta 1504 preselil v Firence. Tu se je najprej srečal s 30 let starejšim da Vincijem – pod njegovim vplivom je začel slikati čudovite »mehke in človeške« Madone, na katerih je poudarjal Marijino nežnost (najbolj znane so Madona z liščkom, Madona na travniku, Madona velikega vojvoda).

V Firencah se je srečal tudi z Michelangelom, ki pa je bil po značaju, kot pišejo življenjepisci, precej težak in mladega Rafaela nikoli ni sprejel. Kasneje, ko sta oba delala na papeškem dvoru v Rimu, je v njem videl nevarnega tekmeca. O njunem neprijaznem odnosu so se razvile številne anekdote. Ena od teh pripoveduje, kako je Rafaelo, ki je bil sila družaben mož, nekega dne, obdan s prijatelji, srečal mrkega osamljenega Michelangela. »kam greš s tako velikim spremstvom kot kak cerkveni dostojanstvenik?« ga je vprašal. Rafael mu ni ostal dolžan: »Kam pa vi, mojster, sami kot kakšen rabelj?« Kot človeka se nista trpela, kot umetnika pa sta se spremljala: Rafaelo je občudoval velikega kiparja, in tudi Michelangelo je v poznih letih pohvalil kakšno Rafaelovo umetnino.

Prijateljstvo z dvema papežema: Julijem II. in Leonom X.

Ne ve se natančno, kdaj je Raffaello prišel v Rim, gotovo pa je tam že bil jeseni leta 1509; to letnico nosi listina, s katero ga je papež Julij II. imenoval za prepisovalca papeških slovesnih pisem. V Firencah je takrat že bil priznan, v Rimu pa je hitro postal slaven. Njegov uspeh je povezan z dvema papežema: omenjenim Julijem II. in Leonom X. Prvi ni maral prebivati v sobanah svojega predhodnika in si je dal zgraditi svoje stanovanje ter poklical najbolj slavne slikarje, da poslikajo sobane ali »stance«; med drugim sta delala zanj tudi Perugino in Michelangelo. Slednjemu je naročil, da poslika Sikstinsko kapelo. Začel je zidati tudi novo cerkev sv. Petra, za voditelja del, kjer je bilo zaposlenih okoli 2500 mož, pa izbral arhitekta Donata Bramateja, doma iz Urbina kot Rafael. Življenjepisci pišejo, da je papeža Rafaelov ljubeznivi značaj očaral. Zaupal mu je, da poslika dvorane sodne palače. Ko si je ogledal osnutke znamenite Rafaelove slike Razprava o Najsvetejšem, je v navdušenju vzkliknil: »Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Rafael!« Mladi mojster papeža ni želel razočarati, v delo se vsem žarom, poslikane dvorane so prihajali občudovat vsi rimski veljaki.

Ena od Raffaellovih poslikav "stance" v vatikanski palači


Po Bramanteju na stebriščih Raffaellova Biblija

Leta 1513 je papež Julij II umrl, nasledil ga je Leon X. Tudi on je velikodušno podpiral umetnike. Občudoval je Michelangela pri delu v Sikstinski kapeli, čeprav se je ob njem počutil neprijetno. Po značaju se je ujel z Rafaelom, ki je postal njegov najljubši umetnik na papeškem dvoru. Nekateri viri pišejo, da mu je bil tako pri srcu, da ga je hotel celo imenovati za kardinala. Slikar se mu je želel odkupiti tako, da je še bolj zavzeto slikal »stance«; leta 1514 ga je papež imenoval za voditelja pri gradnji bazilike sv. Petra po smrti Bramanteja. To je tedaj pomenilo najvišje priznanje za umetnika.

Rafaelo je imel ob sebi kopico umetnikov, učencev, ki so ga posnemali in se od njega učili. Z njihovo pomočjo je leta 1519 dokončal poslikavo vatikanskih lož, ki jih je zasnoval že Bramante. Lože sestavlja 13 stebrišč, dolgih po 65 metrov. Rafaelo je vsako stebrišče okrasil s štirimi slikami: prvih dvanajst s prizori iz Stare zaveze, zadnjo iz Nove zaveze. Nastalo je 52 slik, ki jim pravijo Raffaellova Biblija.

"Knez umetnikov" umrl za plučnico, star komaj 37 let

Rafaelo je trdo delal in tudi veliko zaslužil. Rad se je lepo oblačil in si kupil bogato vilo, v kateri je sprejemal visoke goste. Pri vsem razkošju je ves čas še naprej delal. Med drugim je na papeževo željo narisal osnutke za stenske preproge, ki bi prekrivale zidove Sikstinske kapele (januarja letos so jih za 14 dni postavili na ogled). Leta 1517 ga je kardinal Giulio Medici, kasnejši papež Klemen VII. prosil, da bi za škofijsko cerkev v mestu Narbona naslikal Kristusovo spremenjenje. Raffaello je naročilo sprejel, a je slikal počasi, nikamor se mu ni mudilo. Imel je komaj 37 let in naročilo ni bilo časovno pogojeno. Vendar dokončal ga ni nikoli. Zbolel je za pljučnico (menda je na klic papeža prišel v vroči Rim, se preznojen z njim sprehajal po mrzlih in prepišnih sobanah). Čeprav do tedaj zdrav človek, je slutil, da bo umrl. Napisal je oporoko, s katero je ogromno premoženje natančno razdelil, med drugim je naročil ureditev grobnice v Panteonu, želel je biti pokopan ob svoji zaročenki. Bolan je bil dva tedna, 6. aprila – kot ob rojstvu je bil spet veliki petek – je umrl. Ko je papež zvedel za smrt, je zajokal, pišejo življenjepisci. Rafaelovi učenci so nad posteljo umrlega postavili njegovo nedokončano delo Spremenenje. Nepregledna množica Rimljanov in ljubiteljev umetnosti se je poslovila od »kneza umetnikov«. Giorgio Vasari, umetnostni zgodovinar tistega časa, je zapisal: »Ob pogledu na mrtvo telo in živo sliko je vsakomur srce hotelo počiti od bolečine.«

(več ob Raffaellovi umetnosti ob slikah v tiskani Družini)