V naše življenje in v življenje naših družin smo si privlekli vsega preveč. Preveč stvari, dejavnosti, informacij, projektov, potovanj, preveč pričakovanj. Preveč delanja vtisa. Na druge.

Ko imamo nekaj prostega časa, ga takoj zapolnimo. Ko imamo nekaj prostora, ga napolnimo. Ko bi morali imeti dovolj, želimo še malo več, še malo boljše in iti še dlje po svetu. Potem se čudimo, da smo utrujeni. Tudi po počitnicah. Celo upokojenci. Prav v teh dneh sva imela z ženo sestanek zakoncev, na katerem sva ugotovila, da imava preveč dejavnosti, da sva premalo doma, da »letava okoli« – po sicer zelo dobrih dejavnostih – in da v naslednjem obdobju skoraj ničemur več ne bova rekla »da«. Ali pa bova vsaj izjemno dobro premislila, preden bova kaj sprejela.

Boris Pahor je v Nekropoli zapisal takole: Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Nato doda podobo čebel: Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele;...