Od pokojnega nadškofa Alojza Urana se bomo poslovili danes ob 16. uri v ljubljanski stolnici. V zadnjih dneh smo mnogi obudili spomine na srečanja z njim: nekateri v srcih, drugi tudi na papirju, tretji z objavo v medijih in na družbenih omrežjih ... Nekaj nadškofovih ožjih sodelavcev in prijateljev smo prosili, da se ga spomnijo tudi za spletno in tiskano izdajo Družine (spomine bomo še sproti dodajali ... Če imate tudi vi lep spomin nanj, bomo hvaležni, da nam ga pošljete za objavo na naslov redakcija@druzina.si).

Roman Globokar, dolgoletni direktor Zavoda sv. Stanislava

Nadškof Alojz Uran je bil z Zavodom sv. Stanislava močno povezan že kot župnik v Šentvidu. Ob srečevanju z nekdanjimi zavodarji so skupaj razmišljali o ponovni vzpostavitvi katoliške šole v teh prostorih. Ko je jugoslovanska vojska leta 1991 pustila za seboj opustošene prostore, je kot šentviški župnik z naklonjenostjo spremljal obnovo veličastne stavbe in pripravo na začetek pouka na obnovljeni Škofijski klasični gimnaziji. Ko je ob zaključku denacionalizacijskega postopka prišlo do priložnosti za širjenje dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava, je kot ljubljanski nadškof metropolit septembra 2007 podpisal odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja in odločil, da bo ljubljanska nadškofija za potrebe osnovne šole in vrtca zgradila nove prostore. Za to pogumno odločitev sem mu v imenu vseh otrok, ki danes obiskujejo osnovno šolo in vrtec, njihovih staršev in vseh zaposlenih, iz srca hvaležen.

Z veseljem smo ga po njegovi upokojitvi sprejeli v našo zavodsko družino. Zelo lepo se je vključil v vsakdanji zavodski utrip. Udeleževal se je različnih prireditev in bil ponosen na dosežke naših otrok in mladih. Z osnovnošolci je hodil na zajtrk, z zaposlenimi na kosilo, z dijaki v dijaškem domu na večerjo. Z duhovniki se je vsako jutro srečeval pri skupni molitvi in bil v veliko pomoč pri pastoralnem delovanju v vseh enotah zavoda. Nikoli ni iskal zase kakšnih posebnih privilegijev in časti. Vsi so ga imeli radi, saj z njim res ni bilo težko najti določene skupne točke. Duhovnike je zelo rad pogostil v svojem stanovanju z zajtrki ob koncu tedna ali s kakšno večerjo. Še posebej rad je pripravil gobe, ki jih je prej sam nabral.

Njegovi koraki po zavodskih hodnikih so prinašali veselje, nasmeh in pesem. Vsakdo ga je rad srečal, saj je razširjal okrog sebe sončen pogled na življenje. Velikokrat je iz žepa potegnil kup podobic in smo si morali eno izbrati. »Vsaka zadane,« je rad pokomentiral in z zanimanjem pogledal vsebino misli, ki smo jo dobili. »A je ta prava?« je z nasmehom vprašal. In dejansko so bile te podobice pristna duhovna spodbuda in preprosto sredstvo oznanjevanja evangelija.

Nadškof Alojz Uran je bil iskreno pobožen človek, z otroškim zaupanjem v nebeškega Očeta in s širokim srce za vse ljudi, še posebej za uboge in odrinjene. Naj mu dobri in usmiljeni Oče ob koncu zemeljskega romanja bogato poplača za vse in naj nas s svojo molitvijo in prepevanjem še naprej spremlja in spodbuja iz Očetove hiše.

Franci Miklič, škofijski kancler

Veliko lepih srečanj me veže na dragega nadškofa Alojza Urana. Prvo, ki se je globlje zapisalo v moj spomin, sega v leto 1993. Kmalu po svojem diakonskem posvečenju sem prijatelje iz domačega kraja povabil, da so prepevali pri sveti maši v kapeli Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Po maši smo gospoda Urana obiskali na bolnišničnem oddelku, kjer je ravno takrat okreval po hudi prometni nesreči. Naša pesem ob postelji ga je ganila. Tudi moja zadnja srečanja z njim v njegovi bolezni so potekala v bolnišnici, dokler so bili obiski še mogoči. Vmes pa se je zvrstilo mnogo drugih srečanj.

Med letoma 2004 in 2009, ko je opravljal službo ljubljanskega nadškofa metropolita, sam pa službo nadškofijskega kanclerja, sva se še pogosteje srečevala. Po raznih dnevnih delovnih obveznostih sva se zvečer našla pred Gospodom v nadškofovi kapeli svete Družine. Ko sem zaključeval molitev, me je nemalokrat s pogledom zaprosil, naj še ostanem za pogovor. In takrat sem se lahko prepričal, koliko mu pomeni, da mi lahko tisto lepo, ki ga nosi v sebi, pa tudi tisto težko, ki ga bremeni in vznemirjajoče kliče po odločitvi, izrazi. Hvaležen mi je bil, da sem ga poslušal in da mi je lahko zaupal. Vedel je, da bom zaupano okronal pred Gospodom s prošnjo za pravo odločitev. Pogosto mi je dejal, da so mu takšna srečanja v pomembno oporo na poti zahtevnega poslanstva. V skupni prošnji in molitvi je posebna moč!

Dragi gospod nadškof, hvala vam za ta srečanja, hvala za zaupanje, ki ste mi ga izkazovali, in hvala za zgled vašega zaupanja v Gospoda in njegovo Mater Marijo. Tudi zato, ker ste se z velikim zaupanjem srečevali z Gospodom v molitvi in pri najsvetejši daritvi ter se izročali nebeški Materi, ste lahko kljub bremenom trpljenja čez prag nadškofijskega doma med ljudi stopali pomirjeni in veseli ter mir in veselje v obilni meri sejali med vse, s katerimi ste se srečevali, še posebej med bolne in drugače preizkušane.

Dragi gospod nadškof, naj vas nebeški Oče, kateremu ste ob odhodu s tega sveta z »Da, Oče!« še zadnjič izrazili popolno zaupanje in predanost, po Materi Mariji sprejme v svojo slavo.

Vida Bregar, nadškofova "župljanka" in osebna zdravnica



Gospoda Urana sem poznala že iz študentskih let, ko je vodil študentsko skupino v Stolni župniji. Od leta 1980 pa je bil naš župnik v Šentvidu nad Ljubljano. Spomnim se, kako se je lotil dela v župniji z vsemi svojimi zmogljivostmi in talenti. Nepozaben mi ostaja njegov način dela z otroki pri verouku, raznih pobožnostih, predvsem šmarnični in pri nedeljskih mašah. Maše so bile vedno malo daljše. Zanimivo pa je, da, ko so otroci v župnijskem glasilu ob visoki obletnici župnije opisovali domače duhovnike, napisali: Naš župnik ima daljše maše, pa nič zato, ker nam je lepo. Ustanovil je tudi skupino za diakonijo, katere članica sem bila in smo pomagali ljudem v težavah že pred Karitas, kasneje pa smo delovali kot župnijska Karitas in sem postala voditeljica. Ker sem po poklicu zdravnica, sem mu tudi kdaj pomagala ob zdravstvenih težavah. Ko je bil posvečen v škofa, smo se z njim veselili v Rimu. Vendar je že kmalu doživel težko prometno nesrečo in potreboval več zdravniške oskrbe. Njegova osebna zdravnica sem bila skoraj petindvajset let. Zdravstvene težave je sprejemal s potrpežljivostjo. Morda je bil problem, da tudi če je bil bolan in ga kdo kaj prosil, ni poznal besede „ne morem“. Včasih sem ga poskusila prepričati, naj si vzame čas zase, da se mu zdravstveno stanje izboljša. Bolezni so kar prihajale, ob tem je izražal zaupanje v Božje načrte z njim. Hvaležna sem Bogu za njegovo vedrino in za njegov prispevek k rasti Božjega kraljestva na zemlji.

Milan Ovsec, 27 let nadškofov šofer in "tajnik"



Z gospodom Uranom sva se srečala leta 1988, ko je bil župnik v Šentvidu, takrat sem bil v župniji mežnar in župnikov "hišnik". Ko je postal škof, me je sprejel kot svojega šoferja, na slavjih, kamor sem ga peljal, pa sem pri bogoslužju opravljal tudi vlogo "tajnika". Kakšno leto, sploh takrat, ko je bil "škof za Slovence po svetu" sva naredila tudi po 50 tisoč kilometrov na leto, povprečno pa okrog trideset tisoč. Vedno je rekel, da je moj avto "najina potujoča kapelica". Vedno sva vožnjo začela z molitvijo: brevir in rožni venec vedno, če je bila vožnja daljša še več rožnih vencev in druge molitve. On je rekel avtu kapelica, jaz pa sem dodal, da je tudi "spovednica". V življenju pridejo težave in kdaj sem šel na pot s polno malho skrbi. V zaupnem pogovoru me je vedno spodbujal z dvema nepozabnima stavkoma: "Bog že ve, kaj dela." Pri tem je dal za primer perzijsko preprogo, ko mi od blizu gledamo nitke, ki so nepovezane, kdaj scufane, ven potegnjene, "Bog pa gleda od zgoraj, vidi vzorec od daleč", je dejal. Drugi tolažeč stavek, v katerem sem vsakič znova zaznal, kako stoodstotno prepričan je, da Bog je, pa je bil: "Bog bo poskrbel!" In me spomnil na Abrahama: "Milan, saj poznaš zgodbo Abrahama, kaj je storil v njegovem življenju. Zaupaj, Bog bo poskrbel." Vse to sem že vedel, a je bilo vsakič znova tolažeče slišati iz njegovih ust. Lahko rečem, da mi je bil kot oče.

Jure Sešek, voditelj na Radiu Ognjišče



Ko človeka doleti čast, ko prejme priznanje, ko napreduje …, je vedno v nevarnosti, da se bo spremenil, morda prevzel, pozabil na stare čase, spremenil vrednote. Veliko je primerov z različnih področij življenja, ko zunanji blišč spremeni notranjost človeka, naziv pa njegovo srce. Uranov Lojze je ostal Uranov Lojze, tudi, če se je pred njegovim imenom pojavila kakršna koli kratica. Mag., msgr., pomožni škof, nadškof, upokojeni nadškof. Ostal je Človek. Tu in tam. V Gameljnah, Ljubljani, v Trstu ali na Sv. Višarjah. Ostal je Lojze, četudi je protokol zahteval Alojz.
Bil je poln upanja, odpuščanja in predvsem vere v Boga. Vedno in povsod. Tudi takrat, ko ga je do dna bolelo slovensko srce, ki je s stihi Zdravljice od nekdaj bílo v njem. Tudi takrat, ko se je moral odpraviti v Trst, celo takrat, ko so mu prepovedali obisk domačih krajev, pot v Slovenijo. Ne morem si predstavljati, kako ga je moralo boleti. Zdelo se je, da bi upravičeno zajokal: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«, on pa je vzklikal: »Ne moja volja, temveč tvoja volja naj se zgodi.« Vztrajno je miril tiste, ki so želeli stvari priti do dna, ki so hoteli, da se vse okoli izgnanstva razčisti in poplača.
Bil je tudi naš »radijski škof«. Spremljal nas je od začetka, posredoval Božji blagoslov ob mnogih pridobitvah, spremljal romarje in počitnikarje, pripravljal nagovore, prijazno mahal na našem skupnem dvorišču … Kadarkoli je vstopil v našo radijsko klet, je zasijalo sonce, prinesel je žarek veselja, dokaz, da je Bog Ljubezen in da dela po ljudeh.
Eno lepših radijskih juter je bilo, ko smo ga ob okrogli obletnici presenetili v zarji tržaškega zaliva in skupaj peli Bogu v zahvalo. Za leta življenja in vse, prav vse, kar so prinesla. In nosila so lépo in húdo. Krivice in čudeže. Bil je močno orodje v Gospodovih rokah.
Za nadškofom Uranom morda ne ostaja neskončna zbirka knjig in teoloških razprav, ostajajo pa njegove misli in stavki drugih, zapisani na njegovih podobicah, ki jih lahko najdemo širom Slovenije. Verjamem, da so lažje našle pot do srca kot modrosti za pogosto nerazumljivimi naslovi razprav. In, ko zgarana roka kmeta na vasi ali prsti profesorja v mestu primejo podobico, ki čaka tam nekje …, se oba gotovo spomnita širokega nasmeha, iskrenega pogleda in pesmi, ki jo je Uranov Lojze zapel prej, potem ali prepeval vmes. Ko je delil podobice. Kot dobri stric, ki ima v žepu vedno kak bombonček za malega nečaka, je bil. Ob daru pa sta vesela oba: nečak in stric. Vernik in nadškof!

Milček Komelj, akademik, predsednik Slovenske matice



Z nadškofom Uranom sem se srečal sicer bolj redko, na kulturnih prireditvah, a vedno sem ga doživel kot zlatega in očetovsko ljubečega človeka. Ko je šel nekoč skupaj s slikarji in pesniki na Dunaj, kjer sva govorila na predstavitvi slovenske kulturne ustvarjalnosti, je ves čas nadvse prisrčno zabaval družbo, tudi s prijaznimi šalami o duhovnikih; ko sem med potjo stal za njim pri blagajni trgovine ob avtocesti, je hotel kar sam plačati tudi darilce za mojo neznano mu vnukinjo in pri tem ni popustil. Ko smo se od tam na pobudo Jožeta Hudečka nalašč vračali prek Koroške, ki je očitno še nismo mogli preboleti ‒ nekateri, posebno Hudeček, smo imeli celo solzne oči ‒ nas je škof osrečeval in tolažil z lirično slovensko pesmijo. Takrat mu je pesnik Niko Grafenauer napovedal, da bo zanesljivo izbran za nadškofa, on pa je zatrdil, da je to povsem nemogoče, saj ni doktor, in da si tega tudi nikakor ne želi; a je bil zatem resnično izbran prav on. Med vračanjem z Dunaja smo morali pohiteti, ker je imel škof Uran popoldne še službeno obveznost, sveto birmo v Pirničah, in nas je šofer neposredno odpeljal kar do tam. Pred cerkvijo smo se znašli pred skupino staršev in belo oblečenih otrok in priljubljeni otroški pesnik Grafenauer je potem rad pripovedoval, kako je otrokom, ki so ga poznali, birmo še pesniško dopolnil. Uranov očetovsko prisrčen odnos do otrok pa sem doživel tudi v Trnovem, kjer so se umetniki pri legendarnem župniku Janezu Pogačniku zbirali zaradi prenavljanja tamkajšnje cerkve in smo bili po končanem sestanku nekateri nehote še priča, kako se je Alojz Uran znal pogovarjati z otroki, ki jih je pripravljal na zakramente, kajti bil je tako prisrčen, da sem se kar težko odtrgal od njega, četudi nisem sodil zraven.
Bil je prav nadarjen tudi za prikupno pripovedovanje ne le biblijskih zgodb. Med drugim je znal zelo pomenljivo povedati, kako je nekoč izgubil in spet našel škofovski prstan. Ob vsakem srečanju pa sem škofa Urana slišal tudi ponosno govoriti, koliko otrok ima, namreč tistih, ki so se rodili na njegovo priprošnjo in se zato štejejo kar za »njegove«. Do ljudi je resnično izžareval samo ljubezen, napačno in nespametno razumevanje in razglaševanje njegovega »očetovstva« pa mu je povsem po krivem povzročilo poznejše trpljenje in okrutni izgon iz domovine. Še zadnjič, ko sem ga videl, je govoril tudi o tem, pa hkrati dejal, da nikomur ničesar ne zameri, ker je v vsem videl višji, človeškim očem neviden in pameti nedoumljiv smisel. Po otvoritvi nedavne razstave slik Janeza Bernika v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, ki jim je prisluhnil z vso pozornostjo prav zaradi njihove skrivnostnosti, je krog obiskovalcev s svojo srčno toplino spet kar sam od sebe pritegnil k sebi in iz šopa podobic, ki jih je razgrnil, tako da jih je bilo mogoče videti le s hrbta, vsakomur ponudil, naj si izbere pravšnjo, in potem s svojo življenjsko modrostjo komentiral nanjo vpisan izrek. Čeprav sem slišal, da je močno bolan, je bil videti tako veder, modro sprijaznjen z vsem in še poln življenja, da si nisem mogel misliti, da se bo tako kmalu za vselej odselil. Nemudoma ko se je to zgodilo, me je nepričakovano ogovoril še tale zgoščen spomin nanj.

(spomine bomo tekom dneva še dodajali ... Če imate tudi vi kakšno prijetno prigodo z nadškofom Uranom, prosimo, da nam pošljete za objavo na naslov redakcija@druzina.si)