V sredo, 10. aprila, ob 18. uri bo v Zavodu sv. Stanislava uradno odprtje že dalj časa napovedovane in v javnosti še pred odprtjem odmevne razstave, ki bo ponudila vpogled v izkop posmrtnih ostankov iz tistega kraškega brezna, ki je dokazano morišče Slovencev (za razliko ob brezna pod Krenom, ki je večinoma morišče Srbov).

Spomnimo: razstavo je najprej napovedal seznam 1.500 imen tistih žrtev s popisa Inštituta za novejšo zgodovino, ki imajo kot kraj smrti naveden Kočevski rog; objavili smo ga v Družinini mesečni prilogi Slovenski čas, in sicer skupaj s pojasnjevalnim dopisom tedanjega direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jožeta Dežmana (tudi v vlogi predsednika vladne komisije za prikrita grobišča). V tem dopisu je med drugim zapisal poziv: »V Muzeju novejše zgodovine za leto 2023 pripravljamo razstavo o breznu pod Macesnovo gorico in bomo veseli vsakega podatka, fotografij, dokumentov, predmetov« – vsakega novega gradiva torej, ki bi bilo povezano z imeni z objavljenega seznama okoli 1.500 žrtev, evidentiranih pri popisu žrtev druge svetovne vojne (Inštitut za novejšo zgodovino), pri katerih je zapisano, da so junija 1945 izginile v Kočevskem rogu; večinoma so bili to domobranci, nekaj policistov, civilnih oseb. Dr. Dežman je bralke in bralce Slovenskega časa prosil, naj o pričevanjih, fotografijah, dokumentih, predmetih, ki pričajo o usodi žrtev Kočevskega roga in njihovih družin, sporočijo na njegov naslov oz. naslov strokovne sodelavke.

Dr. Jože Dežman ob panoju s fotografijami predmetov, najdenih v Jami pod Macesnovo gorico. FOTO: Tatjana Splichal

Na javni poziv je bilo nekaj odmevov, a za hip se je zazdelo, da gredo »v prazno«, saj je pod sedanjo oblastjo napovedana razstava trčila ob blokado: najprej je bil ukinjen Muzej novejše zgodovine, na njegovem »pogorišču« (za katerega je poskrbela režija z vrha sedanje izvršne oblasti in izvedba z ministrstva za kulturo) pa je nastal Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije – seveda z novim vodstvom in novimi usmeritvami. Dr. Jožeta Dežmana so s sumljivim pravnim manevrom preprosto »odžagali«. Izkazalo se je, da so s tem »odžagali« tudi njegove projekte. Ministrstvo za kulturo je namreč, na podlagi – blago rečeno: sumljivega – mnenja strokovne komisije za področje premične dediščine odločilo, da razstave zaradi domnevne »nedodelanosti« ne podpre iz sredstev državnega proračuna.

Dogajanje okoli te objave nam nazorno pokaže, kako je ta zgodba, čeprav se komu ne zdi tako, izredno živa.

Čeprav se je zazdelo, da bo poniglava poteza oblastnikov onemogočila pomemben razstavni projekt, se to ni zgodilo. Dr. Jože Dežman je v pogovoru za Slovenski čas novembra lani (torej leto dni po objavi seznama imen 1.500 roških žrtev) zagotovil, da razstava bo. Med drugim je tedaj dejal. »Več deset družin se je oglasilo, še več pa srečujemo drugih, ki se niso javili na objavo, a ohranjajo spomin na umorjene. Izbrane družine bomo predstavili tudi na razstavi. Zlasti pa nam dogajanje okoli te objave nazorno pokaže, kako je ta zgodba, čeprav se komu ne zdi tako, izredno živa. Pri teh dotikih zgodovine se pokaže, da se osebne družinske zgodbe, vsem poskusom v preteklosti navkljub, ne da čisto 'zatolči'. Tudi če so marsikatere družine izginile, tudi če so marsikatere družine pozabile na sorodnike, pa so večinsko družine obstale in ohranile spomine. Prav v zadnjih mesecih se javljajo tudi drugi ljudje, ki bi radi ne samo povedali svojo družinsko zgodbo, temveč bi radi naredili še nekaj več: radi bi svoje mrtve v prikritih grobovih, za katere sami vedo, mi pa še ne vemo, prekopali. To je torej strašansko živa zgodovina …«

V to »strašansko živo zgodovino« zdaj vstopa razstava v Zavodu sv. Stanislava. Na čem torej temelji? Strokovna ekipa – Luka Rozman (vodja arheološke ekipe), dr. Petra Leben Seljak (antropologija), dr. Uroš Košir (analiza najdenih predmetov), dr. Andrej Mihevc (speleologija), dr. Mitja Ferenc in dr. Tamara Griesser Pečar (zgodovinski pregled), Pavel Jamnik (kriminalistična akcija Sprava) – pod avtorskim vodstvom dr. Jožeta Dežmana je napoved odprtja razstave pospremila z naslednjimi podatki:

»Od aprila do septembra 2022 so arheologi v breznu pod Macesnovo gorico izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, umorjenih od 2.do 10. junija 1945.

Jamo so delno minirali že med pobijanjem leta 1945, veliko miniranje pa je bilo šele čez okoli deset let. Takrat razstrelili celoten strop jame.

Da so lahko odkrili posmrtne ostanke umorjenih, so morali izkopati okoli tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine.

Na enem izmed razstavnih panojev so predstavljeni roški rešenci. FOTO: razstava »3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«

Zaradi razdrobljenosti kosti povsem natančno štetje žrtev ni bilo možno. Bilo jih je vsaj 3450 in verjetno ne več kot 3500. Okoli polovica, več kot 1750, jih je bilo starih nad 24 let, več kot 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let, več kot 800 pa manj kot dvajset let. Nobeden pa ni bil mlajši od 14 let. Vsi so bili moški.

Med izkopom posmrtnih ostankov je bilo najdenih več kot 10.000 predmetov. Večina predmetov je pripadala žrtvam, več kot 1600 pa storilcem.

Pričevanje pobeglih iz Jame pod Macesnovo gorico, raziskave od 1990 do 2017, predvsem pa 2019 in 2022 so potrdile, da je bila Jama pod Macesnovo gorico morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov.

Pričevanje pobeglih iz Jame pod Macesnovo gorico, raziskave od 1990 do 2017, predvsem pa 2019 in 2022 so potrdile, da je bila Jama pod Macesnovo gorico morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov. Prizorišče bratomora in z vsemi sredstvi varovani tabu titoizma.«

Več o razstavi in širšem družbenem okviru, v katerega vstopa, v pogovoru z njenim avtorjem dr. Jožetom Dežmanom, ki ga bomo objavili v naslednji številki tiskane Družine, v integralni inačici pa te dni na Družinini spletni strani.