Na 90. rojstni dan pisatelja in akademika Alojza Rebule, 21. julija, so mu v Trubarjevem domu upokojencev v Loki pri Zidanem mostu – lučaj stran od rojstne hiše jubilantove žene Zore Tavčar, kamor sta zakonca rada in pogosto prihajala vseh 60 let zakona, v zadnjem desetletju pa tam živita in ustvarjata – pripravili rojstnodnevno slavje. Pri organizaciji slavja, ki je bilo za jubilanta do zadnjega presenečenje, so moči in ideje združila lokalna društva in organizacije: od kulturnega društva, rdečega križa, aktiva žena do občine Sevnica, krajevne skupnosti Loka in seveda župnije, saj je bil eden glavnih pobudnikov prav župnik Janez Furman.

Župan: »Privilegij je bivati z vami!«

»Privilegij je bivati z vami, gospod Rebula,« je dejal sevniški župan Srečko Ocvirk: »Tega se zavedajo krajani Loke, tega se zaveda tudi širša lokalna skupnost. Vaše misli, ki jih prebiramo v knjigah, in razmišljanja, ki jih poslušamo v živo, nam nastavljajo ogledalo. Skušamo prepoznati vašo vlogo v razmišljujočem svetu, ki mora biti humus družbe.« Ločani so ponosni, da si je pisatelj za kraj bivanja izbral Loko, »zdi se nam, kot da ste nas ponovno postavili na zemljevid«, »odkrili ste naše kraje«, »gledamo se v vaših očeh«, »blagoslov vas je srečati, ko se sprehajate ob poti«, so le nekateri drobci iz nagovorov predstavnikov »lokalnih« društev in organizacij. Da bi lahko napravili več transverzal, ljubih njihovemu krajanu. »Poznamo vaše ljube poti, poznamo poti, na katerih vas srečujemo na sprehodih – to so za nas že kar 'kultne točke'.« Še posebej so Ločani izpostavili ponos, da se njihov kraj pojavlja v številnih njegovih romanih in zapisih.

Rebula: »Na krilih me je nesla literatura«

Čeprav ni bilo v programu, se je po županovem govoru oglasil slavljenec in se zahvalil, da si je vzel čas. »Županova funkcija nima direktno kaj opraviti z literaturo, pa se je vendarle spomnil enega od svojih občanov, ki je literaturi, peresu dal svoje življenje. Ko sem namreč nehal šolsko službo po 40 letih dela, nisem čutil potrebe, da bi pisal literaturo. Šolo sem imel rad, rad bi nadaljeval s poučevanjem, a sem moral v pokoj. Nisem pa čutil razlike, kot jo čutijo mnogi kolegi, ko prestopijo iz dela v pokojninsko dobo. Mene je nesla na svojih perutih literatura, ljubezen do slovenske besede. Do katere sem prišel težje, kot ste prišli vi. Bil sem v italijanskih šolah, šel sem skozi italijansko gimnazijo in prišel na ljubljansko Univerzo pravzaprav z italijansko šolo in kulturo za seboj. A slovenska beseda je rasla v meni, čutil sem čedalje večje zanimanje zanjo, pravo ljubezen do nje sem čutil. In se je začel učiti. Učim se je še danes. Še danes ne znam slovensko, kot bi moral znati,« je slavljenec spravil navzoče v dobro voljo.

Slavljenec je v programu večkrat dobil besedo ... (fotografije Tatjana Splichal)

Peterle: »Rebula piše 70 let, jaz ga berem 50«

Slavljenca je z daljšim nagovorom počastil prvi predsednik slovenske vlade in evropski poslanec Lojze Peterle. »Rebula piše že 70 let, jaz ga berem 50 let,« je dejal Peterle in pristavil, da v nagovoru ne bo ubral »uhojene poti citatov, ki bi dokazovali, da sem si postregel z vsaj nekaj duhovnimi dobrinami z bogatinove mize. Tako bi bil na strani tistih, ki so ovrednotili Rebulo kot pisatelja, humanista, Slovenca, kristjana, prevajalca Svetega pisma, pedagoga, zaljubljenega gornika. Poklon vztrajnemu iskalcu, razčlenjevalcu, zapisovalcu in ustvarjalcu bi rad izrazil osebno. Kar bom povedal bo bolj ob Rebuli kot o njem.« Ob koncu dolgega nagovora je Peterle dejal, da je slavljencu hvaležen, da nam je nastavil »ogledalo antične izdelave«, da je nas »popeljal v Baragove deželo«, da je nam »naslikal raj pod Triglavom«, da je nam »zvonil s Celovškim zvonom«, da se nam je »oglašal z Drage«, da je nam »približal Maritaina«. Zahvalil se je slavljencu, da je »zdržal pritisk stvarnosti in peresa«, za »ljubezen do slovenskega jezika«, zahvalil, da se ni »pustil nobenemu totalitarizmu«, zahvalil »za zvestobo, vztrajanje in ponos«, zahvalil, da slavljenec hoče »biti vse bolj človek«.

Peterle se je zahvalil tudi Rebulovi ženi Zori, s katero je poročen že 60 let. »V Lojzetovih je veliko vaših let. Ne vem, kako zgleda, če mož toliko let vstaja z besedo, hodi z njo spat in o njej sanja. Vem pa, da vam beseda veliko pomeni – vaša in njegova. Oba pa se klanjata tisti, ki se piše z veliko začetnico. Naj vaju vodi tisto, kar je bilo na začetku in ne obupajta nad Slovenijo.«

Jože Krašovec: »Rebula je dejal, da ko bere psalme, čuti v njih nekaj vertikalnega«

V imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, katere član je tudi Alojz Rebula, je slavljenca pozdravil dr. Jože Kraševec, podpredsednik za področje družboslovja humanistike in umetnosti. »Prinašam pozdrave in čestitke od predsednika akademije in članov akademije, nekaj jih je tudi med nami,« je dejal Krašovec in »izkoristil priložnost«, kot je dejal, da se jubilantu zahvali še za pomembno delo v slovenski duhovni kulturi: za njegov delež pri nastajanju Svetega pisma. »Od leta 1980 sem bil odgovorni nosilec, ko smo pripravljali ekumenski prevod Svetega pisma, od leta 2007 delamo na novem prevodu, ki se imenuje Jeruzalemska biblija. Ko smo leta 1980 začeli s prevodom, je takratni nadškof povabil k sodelovanju ne le izvedence za Sveto pismo, ampak tudi umetnike besede – med njimi je bil tudi Rebula,« je dejal Krašovec. »Z vso srčnostjo se je odzval, bil navzoč na sestankih, nam dajal navdih z zavezanostjo besedi in s svojo širino v evropskem okviru.« Krašovec se je spomnil besed, ki mu jih je Rebula, ki je del Svetega pisma tudi prevedel, povedal ob neki priložnosti: »Ko berem psalme, čutim v njih nekaj vertikalnega.« Verjamem, je sklenil Kraševec, da je vertikala delovala, ker je bila usklajena tudi s horizontalo. »Usklajevanje je najplemenitejši zakon ljubezni: do domovine, vsega lepega, do Absolutnega.«

Slavja v Trubarjevem domu upokojencev se je udeležilo veliko Rebulovih prijateljev, krajanov in sorodnikov.

Košuta: "Rebulo zamejci pogrešamo, da bi se k njemu zatekali"

Na slavje v Loko je prišla tudi številčna »delegacija«, kot so se imenovali, s Tržaškega in Krasa. V njihovem imenu je slavljenca nagovoril pesnik, Prešernov nagrajenec in Rebulov osebni prijatelj Miroslav Košuta. »Malo smo ljubosumni na to, da se je preselil med vas,« je dejal Ločanom, ki so slavje organizirali, »hkrati pa smo počaščeni, da ga tako lepo prisrčno sprejemate v svojo sredo. Hvala, da ga imate v svoji sredi. Nam, ki ga nimamo na Opčinah, da bi se k njemu zatekali, je večkrat zelo hudo. Zaupam vam, da v vseh pogovorih, ki jih imamo z Lojzetom, je zmeraj z eno nogo v Loki, čeprav jo v svojih delih zamaskira z drugimi imeni in spravlja ubogo Zoro v obup, zakaj ni njen rojstni kraj zapisan tudi v literaturi kot je v resnici.« Košuta je dejal, da se Rebula nikoli ni imel za Tržačana. »On Trsta ne mara, čeprav ga v svojih delih opisuje. Lojze se je – tako kot večina nas, ki pišemo in rišemo – vedno predstavljal za Kraševca. Razen stoletnika Pahorja, ki je pravi Tržačan,« je dejal Košuta in sklenil, da sta oba pisatelja, Rebula in Pahor »stebra ne le zamejske literature, ampak vseslovenska pisatelja in predvsem pisatelja vseh Slovencev«. Košuta je posebej izpostavil Rebulovo katolištvo, krščansko misel, pogled v onstranstvo, »v isti sapi pa poudarja, da je v njegovem srcu od zmeraj slovenstvo, zamejsko slovenstvo kot celota, z vsem dobrim in slabim«. Košuta je dejal, da četudi z rebulo mnogi niso ideološki blizu, »uživamo njegovo prijateljstvo in se mu poklanjamo z vsem srcem in upanjem in da nekoč zaživimo tudi zamejci z slovenskim narodom, zliti v eno. Hkrati pa ob koncu zliti v eno, ne glede na to, kaj kdo verjame.

Škof Glavan: »Ste oznanjevalec in misijonar«

Vrhunec slavja je bila podelitev najvišjega cerkvenega priznanja, odličja sv. Cirila in Metoda, ki ga je slavljencu v navzočnosti celjskega škofa Stanislava Lipovška v imenu Slovenske škofovske konference podelil apostolski administrator škof Andrej Glavan. Potem ko ej tajnik SŠK Tadej Strehovec prebral utemeljitev (http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBcerkvi-sluzi-prek-pisane-besede%C2%AB) je škof Glavan dejal, da se slovenska Cerkev s podelitvijo odličja pridružuje številnim nagradam, ki jih je slavljenec dobil v italijanskem prostoru in sramežljivemu priznanju slovenske literarne srenje. »Občudujemo vašo prodornost duha in svežino misli. Cenimo in spoštujemo vas, kot profesorja, pisca in literata, pisca Creda v katoliškem tedniku Družina. Kot vam je bilo zapisano v predgovoru knjige zbranih Credov, »ste čarodej besede, vitez misli, branitelj krščanstva in slovenstva«. Z duhovnimi mislimi v Credu ste zaslužen oznanjevalec in misijonar. Prepričan sem, da ste pozitivno vplivali na mnoge bralce, tudi neverne.« Škof Glavan se je Rebuli kot »enemu glavnemu katoliškemu mislecu« zahvalil za vse, »kar ste storili, naj vas Bog še dolgo ohrani, želimo vam plodovitih, osebno srečnih in zdravih let. Bog vas živi.«

Utemeljitev odličja sv. Cirila in Metoda je prebral tajnik SŠK Tadej Strehovec

Slavljenčev credo: »Od Kristusa vem, da je Bog dober«

Po podelitvi odličja je drugič prišel do besede tudi slavljenec. Zahvalil se je za priznanje, ki ga dobil od vrha Cerkve. »Zame življenjsko iskanje ni bilo prvenstveno na področju literature, na področju umetnosti, kaj šele gospodarstva in kaj šele politike. Moje zanimanje je bilo na področju smisla bivanja: čemu človek pride na ta svet, čemu človek predvsem trpi na tem svetu. Kajti večina življenja je bolj trpljenje kot tolažba – vsaj tak je moj vtis pri letih, ki jih imam. Imam vtis, da je več teže kot lahkotnosti. Moje iskanje je bilo: kakšen smisel je potem v tem? Kakšen je smisel človeškega bivanja, trpljenja, smrti? Ali je res, da gre vse v nič? Kajti če gre vse v nič, bi bilo bolje, da se sploh nihče ne bi rodil, da sploh zemlja ne bi nastala – tako bi bil mir v vesolju, ne bi bilo nobenega trpljenja. V to se nisem mogle vdati. Zakaj ne? Ker sem videl okrog sebe na vseh področjih bivanja in snovi: od kemije do fizike do biologije do astronomije, nadčloveško inteligenco. Vse to ni moglo nastati iz vrtinčenja vesoljske snovi, za vsem tem je velikanski um, neki nadum, nadinteligenca. To, kar pravimo kristjani: Bog. Vprašanje je bilo: kakšen je ta Bog? Lahko je indiferenten do človeka, lahko je do človeka krut, lahko se ne briga sploh za njegovo trpljenje. Dobil sem odgovor v evangeliju, iz besed nekoga, ki me je neskončno privlačil: od Jezusa Kristusa. Nekega dne je pristopil k njemu učenec in mu rekel 'dobri učitelj', on pa ga je blokiral in rekel, zakaj reče dobri učitelj njemu, saj samo Bog je dober. Od Kristusa vem, da je Bog dober,« je največjo skrivnost vere v eni sapi razložil Rebula in pristavil, da sta o tem zjutraj o tem eno uro po telefonu razpravljala s stoletnikom Borisom Pahorjem. »Na njegov ugovor, zakaj ta Bog, če je dober, dopušča, kar je dopustil v zgodovini, strašne vojne, klanja, pokole, dve atomski vojni, sem mu dogovoril: če je ta Bog dopustil, da je njegov lastni sin, ki je bil eno z njim, končal na Kalvariji, da ga je zemlja umorila, potem lahko dopusti sto atomskih bomb, ne eno. To je moj odgovor, zakaj Bog dopušča, kar dopušča še danes – tja do letalske tragedije, ki se je zgodila v Ukrajini, do strašnega bombardiranja v Gazi in da ne govorim, kaj vse se še utegne zgoditi. Vsa ta razmišljanja so me pripeljala do tega, da če je Bog res tako dober, potem se mora absolutno zanimati za človeka. Zgodovina je povedala, da se je Bog zanimal do te mere, da je poslal lastnega sina sem, na ta planet, kot človeka, da je tu, med nami, živel 33 let. In da še kot posmrten živi med nami. Ta vera je name klinično vplivala – sem bil namreč človek s strašnimi živčnimi zlomi, ampak po letu 1960, ko sem bil v Lurdu, nisem več videl psihiatra, nisem videl več zdravnika za duševne bolezni. Toliko o tem, želel sem povedati svoje razloge, zakaj sem danes – ne bi rekel, da sem kristjan, tega si ne upam reči, ampak da želim biti kristjan. To je vse, kar sem vam hotel povedati.«

Slavljenec Rebula: »Če se zvlečem v nebesa tazadnji, bom srečen«

Ob koncu slavja so spet vzeli besedo Ločani in ob pesmi Razborskih fantov prebirali zapise iz Rebulovih dnevnikov in romanov, ki opisujejo njihove kraje in ljudi. Ob koncu je povezovalec dejal, da če so kje nebesa, bo Rebula sedel v prvih vrstah. »Po moje bo tam gor komisar za Slovenijo in slovenstvo.« »To pa je preveč,« je vstal slavljenec: »Če se zvlečem gor tazadnji, bom srečen,« je skoraj zavpil in nadaljeval: »Ker tudi tisti, ki bo zadnji, bo doživel vse, kar presega to, kar tukaj doživljamo. Kot je rečeno v Svetem pismu: oko ni videlo, uho ni slišalo in srce ni občutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. To je beseda sv. Pavla. Zame je to dokaz, da je sv. Pavel to vsaj za sekundo moral doživeti. Imel je mistične podvige.« Jubilant je še dejal, da je pred trenutki, ko so peli Razborski fantje zadnjo pesem, vprašal svojo življenjsko družico, ali je kaj pogrešala, ali je kaj pozabil. »Rekla je, da ne. Pa vseeno bi rad rekel, da vsega mojega dela ne bi bilo, ko meni ne bi Bog postavil na pot ženske, ki me je vzljubila, mi ostala zvesta v vseh teh 60 let. Bila je moja pomočnica že pri likanju moje slovenščine, ker sem prihajal iz italijanskih šol in so mi uhajali italijanizmi, ona pa je tudi kot trda gorenjska Slovenka zaznavala in popravljala. Pomagala mi je pri literarnem delu, dala je celo kakšen naslov mojemu romanu, recimo Nokturno za Primorsko je njen naslov. Vem, kje mi ga je povedala, ko sva se s polja vračala v vas. Da ne govorim o tem, da je ona tista, ki mi je pomagala k veri in ki mi je prišla in strgala iz mojih rok knjigo, ki sem jo bral od Alberta Camuja, ateista. Knjigo mi je strgala iz rok, ne da bi Camuja sploh poznala …« To je spodbodlo ženo Zoro, ki je dejala: »Študirala sem primerjalno književnost, nekaj sem vedela o Camuju« - požela sta glasen aplavz. Rebula je še dejal, da ga je prav žena Zora pripeljala do vere: »Povabila me je, naj grem k spovedi, sem šel. Imena duhovnika ne vem, vem le, da je bil lazarist in videl sem, kako se je zjokal. Kmalu potem sem šel v Lurd, z Lurdom se je začelo novo življenje. Ko sem prišel domov, sem začel pisati roman v Sibilinem vetru z nekim nesrečnim naslovom, ki ga je tudi žena popravila. Toliko priznanje, da vsega mojega dela, kolikor je kaj vredno, ne bi bilo, če ne bi imel življenjske družice, ki mi jo je Bog dal.«

Zadnjo besedo je imela žena Zora: »Res, ni lahko živeti z umetnikom, so vzkipljivosti, je treba marsikaj prenesti … Ampak vse se da prenašati, posebno, ker vem, da je dober človek in da se bo, tudi če bo prej tulil, kasneje bo opravičil.« Kot je Tavčarjeva dejala že za Družino spomladi, je »ljubezen potrpežljiva, je dobrotljiva – in med nama je veliko ljubezni. Z leti se ni ohladila, ravno nasprotno: čim bolj se poznava, tem raje se imava.«

Rebula se je razveselil in namenil besedo pozornosti vsakemu prijatelja posebej.




Na slavje v Trubarjev dom upokojencev, lučaj stran od hiše, kjer Rebula živi z ženo Zoro, je jubilanta med drugim pospremila tudi njegova hči Alenka.


"Slovenec sem" je zadonelo na začetku slavja iz grl Razborskih fantov