Danes (v petek, 23. oktobra) minevata dve leti od smrti pisatelja in misleca prof. Alojza Rebule (Šempolaj, 1924 – Topolšica, 2018). Na Opčinah pri Trstu se ga bodo spomnili pri maši v župnijski cerkvi (ob 19. uri); ob župniku g. Francu Pohajaču bosta somaševala frančiškan p. dr. Edi Kovač in Božo Rustja. Po maši bo v cerkvi še predstavitev posmrtno izdane zadnje knjige prof. Rebule Apokrif, leposlovno in teološko knjigo bo predstavil dober poznavalec Rebulove literature in njegov osebni prijatelj p. Edvard Kovač, program, ki ga pripravljata založba Mladika in Društvo slovenskih izobražencev, bo s pesmijo obogatil domači cerkveni mešani pevski zbor Sv. Jernej pod vodstvom prof. Janka Bana. (več v novi tiskani številki Družine)

Kaj prinaša Apokrif?

Besedila v knjigi Apokrif so iz časa, ko je Alojzu Rebuli vid že tako opešal, da ni mogel več pisati za računalnikom in je razmišljanja za rubriko Credo v Družini ter druga besedila narekoval. Tudi zadnjo knjigo, ki je pri založbi Mladika izšla šele dve leti po njegovi smrti, je oblikoval, ko ga je vid že zapustil in je svoja dela, kot je v predgovoru napisal Ivo Jevnikar, "lahko nosil le v glavi ter narekoval". Knjiga je "nov dokaz Rebulove utvarjalnosti, radovednosti, globoke vere, kulturne razgledanosti in narodne zvestobe," je zapisal Jevnikar. Sam avtor se je namreč v spremni besedi vprašal, zakaj tudi Slovenci ne bi imeli "apokrifnega evangelija". S knjigo se je Rebula, piše Jevnikar, "preizkusil v novi literarni zvrsti, v spremljanju in spoštljivem dopolnjevanju evangeljskih pripovedi z lastno domišljijo, v razglabljanju o psiholoških značilnostih tako Kristusa kot nekaterih protagonistov zgodnjega krščanskega izročila." Kdor v knjigi Apokrif pričakuje senzacionalne ali celo heretične poudarke, bo razočaran, piše Jevnikar: "V besedilu pa so prisotna večna vprašanja: o smislu življenja, onostranstvu, trpljenju in zlu v svetu, božjem usmiljenju in ljubezni do človeka in stvarstva. Na videz so zgodbe preproste, a tisti, ki so jim evangeliji domači, bodo takoj ugotovili, kje si je avtor zastavil dodatno vprašanje in kje je s pisateljsko svobodo kaj dodal." Snov mu je bila vsekakor nadvse domača, saj ni bil le katoliški mislec, ampak je za zadnja dva prevoda Svetega pisma, standardno izdajo iz leta 1997 in jeruzalemsko izdajo iz leta 2010, prevedel osem pisem sv. Pavla, Razodetje in obe starozavezni knjigi Makabejcev.



Nagovor Milčka Komelja na žalni seji

Ob koncu knjige je objavljen govor, ki ga je imel Milček Komelj na žalni seji Slovenske akademije znanosti in umetnosti (8. novembra 2018). Da je s slovesom akademika Alojza Rebule umolknil glas nepozabnega umetnika, "ki je v svoje ustvarjalne besede prestrezal vse, kar je mogoče zaznati s človeško dojemljivostjo," je med drugim zapisal Komelj v daljšem eseju: "Z zemeljskih potovanj se je vrnil k svojemu izviru kot nadsvetovljan, saj je bil njegov pogled usmerjen iz zemeljske stvarnosti v kozmično onostranskost ..."

Knjigo so pri založbi Mladika opremili z reprodukcijami likovnih del, ki so nastala na likovnih kolonijah Umetniki za karitas, o poslanstvu dobrodelne kolonije je v knjigi tudi zapis ravnateljice Škofijske karitas Koper Jožice Ličen.


Alojz Rebula (Šempolaj, 21. julij 1924 - Topolšica, 23. oktober 2018)