Tudi v vernem človeku se lahko pojavijo nasprotja, najpogosteje takrat, ko z določenimi deli sebe ni v stiku. Če si ne dovoli začutiti, kako se ob njegovih dejanjih počuti drugi, ga lažje prizadene ali goljufa. Pri tem ni nujno, da gre za hoteno zlobnost, temveč za notranjo bitko. Človek, ki na eni strani greši (dela morda, česar noče), lahko na drugi strani pretirava s spokornimi dejanji in versko angažiranostjo, kot bi želel prekriti ali pomiriti notranje trenje. Težava nastane, če o tem z nikomer ne spregovori, ker ga je sram. Sram spodbuja molk, molk poglobi razdor, ta pa še okrepi neučinkovite obrambe in nezaželena dejanja. Tako lahko postane zunanja verska dejavnost del fasade. Včasih nekomu religioznost služi kot poskus, da prikrije razpoko v notranjosti ter da pred drugimi in seboj ostane v dobri luči. Lahko postane tudi način, kako pomiriti slabo vest in občutek krivde, nekakšno pomirjevalo, v katerem je malo resnično duhovnega in še manj zdravo religioznega.

Pomemben element,...