Župnijska cerkev sv. Martina, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1291 je na Igu samostojen vikariat. Leta 1361 je prvič omenjena cerkev na Igu. 300 je stara župnijska cerkev sv. Martina na Igu, leta 1725 so zidali sedanjo cerkveno stavbo. Med letoma 1944 in 1991 je bila božjepotna cerkev na Kureščku v ruševinah. Leta 1991in 1992 so na Kureščku na ruševinah uničene pozidali novo cerkev.

Nekdaj je tu potekala stara rimska cesta. Še prej je bilo tu barjansko jezero, zato je to območje najdišč iz obdobja mostiščarjev. Za vsak izkop hiše na Igu morajo najprej priti arheologi in pregledati zemljišče, saj pogosto najdejo starodavne ostanke. Veliko antičnih kamnov je shranjenih v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi.

Župnijska cerkev sv. Martina, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Pod plaščem zavetnika sv. Martina živijo prijazni ljudje

Zdaj tukaj, kot poudari župnik Janez Avsenik, živijo prijazni ljudje pod plaščem zavetnika sv. Martina. Župnija ima trinajst cerkva, med katerimi je tudi božjepotna cerkev na Kureščku. Verouk imajo za vse razrede na treh krajih, na Igu, na Pijavi Gorici in na Golem, kjer imamo tudi redne nedeljske maše.

Župnik spomni, da je župnija zaznamovana z medvojnim pobojem ižanskih Romov, ki so ga maja 1942 zagrešili partizani. K temu poboju celotnega tabora, tako otrok, nosečnic in drugih, je treba dodati še 111 drugih civilnih žrtev komunističnega nasilja.

Oltarna slika zavetnika sv. Martina. Foto: Ivo Žajdela

V župniji so bili do nedavnega salezijanci

V župniji so bili do nedavnega salezijanci, ki so obnovili župnišče za vsaj pet salezijancev, zdaj pa tu živita dva škofijska duhovnika. Statistika lanskega leta je naslednja: število kristjanov je okrog 6.000, krstov je 19, pogrebov 29, nedeljnikov 350, veroukarjev 250, prvoobhajancev 30, birmancev 45, porok pa pet.

Na Igu se za vse pastoralno delo menjavava župnik in kaplan. Sedanji kaplan Janez Pavel je obdarovan z mladimi, ki jih je pridobil za mladinsko skupino in pevski zbor. Z njimi ni le na oratoriju, ampak tudi na morju, smučanju in če je treba, tudi na romanju, »saj smo letos vsi romarji upanja«, doda župnik.

Golo pri Igu, župnijska cerkev sv. Marjete, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Na Kureščku je duhovnik salezijanec Anton Košir

Na Kureščku je odgovorni duhovnik duhovni pomočnik salezijanec Anton Košir, ki živi v Želimljem. Nekoč je župnikoval na Igu in bil deležen tudi dogodkov in sporočil z očetom Francetom Špeličem, kar je pripeljalo do obnove cerkve in romanj na tem milostnem kraju.

Sedanjo cerkev na Kureščku so zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso Kranjsko deželo bratovščina Marije, kraljice miru. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi napisi so govorili o miru, med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Septembra 1944 je granata iz nemškega topa poškodovala streho. Po vojni je cerkev propadala. 30. aprila 1970 se je ob kurjenju prvomajskega kresa vnel in zgorel še zvonik.

Golo pri Igu, župnijska cerkev sv. Marjete, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Demokratizacijo je Marijina Božja pot dočakala v ruševinah

Demokratizacijo je Marijina Božja pot dočakala v ruševinah. Že spomladi 1990 so verniki začeli čistiti ruševine. Pozidavo nove cerkvene stavbe so začeli marca 1991. Zadnjo nedeljo v avgustu 1992 so doživeli dan velikega Marijinega zmagoslavja. Skupaj z množico romarjev je slovenski metropolit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar sprejel milostni kip Kraljice miru ter ga med molitvijo in petjem pospremil v na novo blagoslovljeno svetišče. Na praznik Kraljice miru, 25. avgusta 2009, je nadškof Hočevar, blagoslovil Marijino hišo, ki služi romarjem.

Golo pri Igu, župnijska cerkev sv. Marjete, glavni oltar, kip zavetnice. Foto: Ivo Žajdela

Župnijska Karitas potrebuje posebne prostore

V župniji sta dve zakonski skupini, ki vključujeta dejavne župljane. Zakonci iz teh skupin se udejstvujejo tudi v drugih skupinah in dejavnostih župnije.

Župnijska Karitas letno razdeljuje več ton hrane v paketih za pomoč družinam in posameznikom v stiski. Nujno bi potrebovali posebne prostore. Zato pa si prostovoljke pomagajo kar z veroučno učilnico za pogovore in župnijsko kletjo za skladišče.

Golo pri Igu, župnijska cerkev sv. Marjete, glavni oltar in prižnica. Foto: Ivo Žajdela

Imajo tudi moško vokalno skupino

Imajo dve molitveni skupini, štiri pevske zbore in dve ministrantski skupini. V zadnji pripravi na letošnjo birmo so ustanovili poseben projektni zbor mladih, ki je prepeval na obeh birmah na Igu in na Golem. Imajo tudi moško vokalno skupino, ki se glasovno vključuje tudi pri prepevanju za praznike in druge slovesnosti. Tu deluje tudi slavilni bend Pol plašča, ki glasbeno podpira maše, pripravlja slavilne večere in prepeva tudi v drugje.

Pevski zbor. Foto: Ivo Žajdela

Vse več je ljudi, ki želi priti vsak dan k maši

Župnik pove, da po covidu počasi poživljajo bogoslužje. »Vztrajamo z otroškimi mašami na Igu. Na Golem smo nabavili nove elektronske orgle in posebna grelna sevala, da otroci in mladi radi prihajajo na pevske vaje ter prepevajo na koru pri mašah. Vse več je ljudi, ki želi priti vsak dan k maši. Te pa so ob nedeljah na Igu, Pijavi Goric in na Golem. Vsak dan imamo maše na Igu in na Kureščku, ob torkih v Mateni, v četrtkih pa na Pijavi Gorici ter ob petkih v Iški vasi.

Prvo obhajilo. Foto: Arhiv župnije

Ministranti s kaplanom. Foto: Arhiv župnije

Glede Ižancev: Nej ga klanca za Ižanca!

Ko je treba, vedno stopimo skupaj. Župnik upa, da bo tako tudi, ko bodo od 2. do 9. novembra imeli župnijski misijon in jih bo od 8. do 10 avgusta na Kureščku obiskal Jamesa Manjackal. »Mnogi z nostalgijo gledajo na njegov obisk pred trinajstimi leti. Zdaj pa upamo na duhovno prevetritev in sodelovanje vseh pri teh dogodkih.«

Vaščani za cerkve lepo skrbijo, ki poskrbijo tudi za čiščenje in krašenje. V načrtu imajo obnovo kaplanije in kino dvorane, ki so ju dobili vrnjeni po denacionalizaciji in sta v slabem stanju.

Glede Ižancev župnik Janez Avsenik na kratko pove: Nej ga klanca za Ižanca!

Ižanski oratorij. Foto: Arhiv župnije

Lokalna skupnost mi nudi prijetno in varno okolje

Florijan Zupan Foto: Ivo Žajdela

Florijan Zupan, ŽPS: V današnjem času, ko primanjkuje duhovnikov, se mi zdi pomembno sodelovanje in pomoč laikov, da se lahko duhovniki posvetijo svojemu osnovnemu poslanstvu. Kot član ŽPS se vedno rad udeležim naših srečanj, na katerih se s sodelavci pogovorimo o novih projektih, s katerimi skrbimo za rast in povezanost naše župnijske skupnosti. Sodelujem pri organizaciji dogodkov (župnijski dan, žegnanje, misijon) in investicij (nove orgle, klopi, ogrevanje), načrtovanju pastorale, kdaj pa tudi primem za lopato ali kosilnico. Lokalna skupnost mi nudi prijetno in varno okolje, v katerem sem si ustvaril družino, zato čutim dolžnost, da tudi jaz nekaj vrnem njej. Delo v ŽPS mi pomeni zadovoljstvo, da lahko svoje delo in čas darujem za dobro skupnosti, kar me še bolj povezuje s Cerkvijo.

Animatorji. Foto: Arhiv župnije

Vsako delo je izraz hvaležnosti in občudovanja Stvarnika

Andreja Podržaj Modic Foto: Arhiv župnije

Andreja Podržaj Modic, tajnica ŽPS: O življenju in delu v župniji bi povedala z besedami apostola Pavla: »Vsakdo ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako.« Bog nam je dal darove, da z njimi pomagamo graditi in širiti dobro tu med nami, v družini, med sosedi, v župniji, v občini in širše. Že osnovnošolka sem ob sobotah s prijateljico po vasi zbirala cvetje za krasitev farne cerkve, pomagala pri njenem krašenju, od otroških let sem mamo spremljala na kor, pozneje ministrirala in sodelovala pri šmarničnem branju. Zato rada spodbujam mlade, da sodelujejo pri maši z branjem beril in petjem. Po poroki, ko je počasi rastla tudi moja družina, sem pri oratoriju na Igu vodila delavnico za otroke in postala birmanska animatorka. Večina mojih »prvih birmancev« ima danes že otroke. Eden takratnih birmancev, naš zborovodja Igor, me je leta 2008 povabil v mešani cerkveni pevski zbor.

Rada prepevam Bogu v čast, sem pa tudi tajnica ŽPS, bralka, krasilka in čistilka v domači cerkvi. Vsako delo, ki ga v župniji opravim, je izraz hvaležnosti in občudovanja Stvarnika. V sedanjem času je tako, da se marsikomu zdi nesmiselno, da bi se Bogu zahvaljeval za tisto, kar lahko napravi sam. A je vse v rokah Stvarnika. Zato mu z majcenim doprinosom v naši župniji izražam srčno hvaležnost za ljubeznivo in zvesto skrb.

Mladi s kaplanom na drsanju. Foto: Arhiv župnije

Ob vsakem ponovnem srečanju drug drugega napolnjujemo z veseljem

Kaplan Janez Pavel Šuštar. Foto: Ivo Žajdela

Janez Pavel Šuštar, kaplan: Posvečam se predvsem delu z mladimi. Tako smo v župniji poživili mladinsko in animatorsko skupino, kamor tedensko zahaja med 15 in 20 mladih. Na srečanjih se veliko pogovarjamo o različnih stvareh, ki mlade zanimajo, od težkih teoloških vprašanj do vsakdanjih opravil. Prav tako organiziramo duhovne vikende za birmance, za mlade na Višarjah, da poleg druženja tudi poživljajo svoj odnos z Bogom. Vodim tudi ministrantsko ekipo na Igu, s katerimi se srečujemo približno na dva tedna. Tako skupaj z ministranti odkrivamo skrivnost evharistije in kako pomemben je vsak, ki sodeluje pri njej.

Delo z mladimi je lepo, saj se ob vsakem ponovnem srečanju drug drugega napolnjujemo z veseljem. Vsakič znova občudujem njihovo voljo do spoznavanja novih stvari, še posebej verskih resnic ali pa razlag svetopisemskih besedil. Preko skupnega druženja odkrivamo Božjo voljo za vsakega izmed nas. Tak občutek imam še posebej, ko mladi pridejo na priprave za oratorij, ko nas skupaj pritegne delo za druge – za otroke. Tam nas preko določenega svetnika ali drugega lika na poseben način Bog povabi k iskanju globljega smisla življenja in hkrati tudi našega poslanstva na zemlji.

Župnijska cerkev sv. Martina na Igu iz zraka. Foto: Klemen Lajevec

Veselje je deliti zakrament usmiljenja

Župnik Janez Avsenik. Foto: Ivo Žajdela

Janez Avsenik, župnik: Lepo je biti duhovnik na Igu. S kaplanom imava v župnišču urejeno gospodinjstvo. Veliko je spovedovanja, še posebej na romarskih shodih na Kureščku. Takrat pride več avtobusov romarjev, ki stopijo v vrsto za spoved. Domača duhovnika sva prva na razpolago za spoved. Veselje je deliti zakrament usmiljenja. V zadnjem času so otroci pri verouku vse bolj odprti za vse sveto in Božje. Z veseljem molijo in se učijo. To me pozitivno preseneča, kar je hkrati velika tolažba in upanje za versko življenje v prihodnje.

K verouku prihajajo res tisti, ki jim vera ni le tradicija, ampak osebno poglobljeno versko življenje s Kristusom v občestvu župnije. Pred kratkim smo recimo imeli krst treh otrok ene družine, kjer se je eden od otrok neporočenih staršev odločil, da želi k verouku, in temu je sledila vsa družina. To je čudež Božjega dotika v ta sodobni čas. V času korone smo v župniji doživeli čudež ozdravitve na priprošnjo škofa Vovka, ko je po molitvi veliko ljudi v župniji in še širše popolnoma okreval utopljeni triletni deček. Hvaležni smo za ta dar in za poživitev vere, da goreča molitev dela čudeže.

Jože Potrpin, Od sanj k resničnosti, reportaža župnija Ig, Družina, 24. 2. 2008

1/20