Po letu 1720 so sedanjo cerkev v Tomišlju pozidali po zgledu Marijine cerkve v ljubljanskih Križankah. FOTO: Ivo Žajdela

Župnijska cerkev Rožnovenske matere Božje je bila pred 300 leti zgrajena kot romarsko svetišče, posvetili so jo Mariji Tolažnici (pozidali so jo o letu 1720). Ker je bila prva cerkev premajhna, da bi sprejela številne romarje, so jo podrli in v začetku 18. stoletja pozidali novo, z dvema zvonikoma. Kdaj točno je Rožnovenska Mati Božja postala zavetnica tomišeljske cerkve, ni znano. Zelo verjetno po zmagi nad Turki pri Lepantu. Ta bitka je tudi upodobljena na eni od fresk. Leta 1904 so ustanovili župnijo Tomišelj, v katero je vključenih pet vasi. Imajo tri podružnične cerkve, ki po starosti prekašajo župnijsko. Cerkev v Brestu je iz začetka 17. stoletja, posvečena apostolu Andreju. V Podkraju stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, njen najstarejši del, prezbiterij, strokovnjaki določajo v obdobje od 10. do 13. stoletja in naj bi bil prvotno krstilnica. Najstarejša je cerkev sv. Jakoba v Strahomeru. Ne ve se, kdaj je bila pozidana, so pa v njej oltar in freske iz 15. stoletja. Ta cerkev je vključena v Slovensko Jakobovo pot. Leta 1875 so dobili v Tomišlju osnovno šolo, stavbo so leta 1943 požgali partizani.

Župnijska cerkev Rožnovenske matere Božje je bila pred 300 leti zgrajena kot romarsko svetišče, posvetili so jo Mariji Tolažnici. FOTO: Ivo Žajdela

Nedeljskih maš se vedno bolj udeležujejo cele družine

Statistični podatki kažejo, da ostaja število rednih nedeljnikov dokaj nespremenjeno (okoli 200). Pri tem župnika Frančiška Jeranta veseli, ker opaža, da se nedeljskih maš vedno bolj udeležujejo cele družine in ne le eden od staršev. »Rado se namreč zgodi, da je le mati tista, ki se muči in vsako nedeljo posebej bije bitke s svojim otroki, da bi šli k maši. Očetje se navadno ne čutijo poklicane, da bi svojim ženam stali ob strani, čeprav so to pri krstu otroka obljubili.«

Število krstov je v zadnjih desetih letih naraslo (okoli deset na leto), s tem pa tudi število veroukarjev, prvoobhajancev in birmancev. Veroukarjev je v tem šolskem letu okoli 60. Število pogrebov se ne spreminja (med pet in desetletno). Župnik pove, da pri pogrebih bode v oči, da velika večina umre brez poslednjih zakramentov. »Kar se tiče porok, je stanje precej slabo. Zakaj se pari ne odločajo za ta zakrament? Razlog, ki ga redno navajajo, je finančne narave. Gotovo pa gre, vsaj deloma, tudi za versko mlačnost.«

Župnijska cerkev Rožnovenske matere Božje, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Vsako prvo nedeljo v mesecu imajo po maši agape

O pastoralnem delu v župniji odgovori, da je klasično. »To bi bil najbolj preprost in natančen odgovor.« Poleg rednega verouka in bogoslužij imajo še svetopisemsko skupino, ki se mu zdi zelo pomembna. »Sveto pismo je osnova naše vere, vendar ga verniki preslabo poznajo. Drugi steber naše vere je molitev. Vsak petek, pol ure pred mašo, molimo rožni venec pred Najsvetejšim za potrebe naših družin. Sodobna družba ni naklonjena družinskim obliki življenja. Upal bi si reči, da je način življenja, ki ga narekuje sodobna družba družinam, namenjen uničevanju zakonov in družin. Zato je naša molitev še toliko bolj potrebna.«

Skušajo poskrbeti tudi za čim več druženja med ljudmi. Zato imajo vsako prvo nedeljo v mesecu po maši agape. Vaščani iz vasi, ki tisti mesec ureja cerkev, poskrbijo za postrežbo, skuhajo kavo, gospodinje pa spečejo pecivo. Ta način druženja je dobro sprejet.

Marijin kip v tomišeljski cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

Vsako zadnjo nedeljo v mesecu so namenili otrokom

V bogoslužje je močno vključen pevski zbor. Poleg tega imajo skupino bralcev Božje besede, da ni treba pred mašo prositi posameznikov, če bi bili pripravljeni prebrati berilo in prošnje. Vsako zadnjo nedeljo v mesecu so namenili otrokom. Ti sodelujejo pri bogoslužju s petjem in branjem. »Hvala Bogu, za vse navedeno skrbijo sodelavci. Imamo dobrega zborovodjo, prav zato organista in zavzete pevce. Veliko faranov je vključenih v skupino bralcev. Ne smem pa pozabiti ministrantk in ministrantov ter mežnarja, ki poskrbijo, da je za bogoslužje pripravljeno vse kar je treba.«

Pevski zbor. FOTO: Ivo Žajdela

Župnik prebivalce župnije razdeli v tri skupine

Ko sem župnika vprašal, kakšen odnos imajo prebivalci župnije v zadnjih letih do Cerkve, vere in bogoslužja, je odgovoril, da je v župniji šele peto leto, zato bi težko odgovoril na to vprašanje. »Lahko le povem, kakšen odnos imajo danes, ker se v tem času ni bistveno spremenil. Prebivalce župnije bi razdelil v tri skupine. Prvo in najmanjšo skupino predstavljajo redni obiskovalci bogoslužja, ki svojo osebno vero jemljejo kot način življenja ter jo nenehno nadgrajujejo in utrjujejo. Aktivno so vključeni v bogoslužja, življenje župnije, sodelujejo z menoj na različnih področjih in jim je stalo do tega, da je župnija čim bolj živa. V drugo skupino bi uvrstil farane, ki pot v domačo cerkev najdejo za večje praznike ali ob kakšnih drugih priložnostih. Večinoma so pripravljeni sodelovati pri fizičnem delu in pripravah na razne dogodke (birme, blagoslov motoristov, obhajanje obletnic ...). Ne čutijo pa potrebe, da bi osebno vero poglabljali ali se izobraževali na tem področju. V tretji skupini so pa pač ljudje, ki nimajo nobene veze z ničimer.«

Ministranti z župnikom. FOTO: Ivo Žajdela

Župljani so vedno pripravljeni pomagati in sodelovati

Na vprašanje, na kakšne načine so ljudje pripravljeni sodelovati ali pomagati, pa je odgovoril, da ima to srečo, da je obkrožen z župljani, ki »so vedno pripravljeni pomagati in sodelovati na vseh možnih področjih. Posebej navdušujoče je, da ni treba nikogar posebej prositi in nagovarjati. To se je posebej pokazalo ob pripravah na obletnice. Ne morem jih dovolj pohvaliti. Ob pripravah na razne dogodke stopijo skupaj kot eden. Tega res nisem doživel nikjer v takšnem obsegu.

Narodne noše z nadškofom Stanislavom Zoretom. VIR: arhiv župnije

Ključarji so vestni in zavzeti

»Cerkvene stavbe so večinoma obnovljene, zato temu ni treba posvečati posebne skrbi,« pove župnik. Potrebna so le redna vzdrževalna dela. »Kar se tiče cerkva, ima vsaka svojega ključarja, ki skrbi zanjo. Pri tem imam zopet to srečo oziroma blagoslov, da so ključarji vestni in zavzeti. V podružničnih cerkvah smo se odločili za obnovo lesenih kipov svetnikov. Posamezne družine se odločijo za botrstvo enemu svetniku in omogočijo obnovo kipa. Za urejenost župnijske cerkve pa skrbijo farani posameznih vasi, vsak mesec ena vas. Radi bi sicer predelali gospodarsko poslopje, da bi imeli kakšen večji skupni prostor, vendar se vse ustavi pri vprašanju finančnih sredstev. Ampak, če je Božja volja, bomo tudi to izpeljali.«

Blagoslovitev malih živali VIR: arhiv župnije

Utrjevanje medsebojne povezanosti

Za konec je župnik Frančišek Jerant dejal, da je v do zdaj v povedanem večkrat pokazal na mnoge dobre značilnosti župljanov. »Ne bi se rad ponavljal. Bi pa izpostavil njihovo pripravljenost za sodelovanje pri skupnem dobrem, najsi gre za župnijo ali kraj. Na ta način se utrjuje njihova medsebojna povezanost, ki je bistvenega pomena za preživetje v sodobni družbi, ki je temu nasprotna. Močno upam in Boga prosim, da ne bodo nikoli podlegli snobovski samopašnosti in svobodnjaštvu današnje družbe.«

Katehetinja Simona Praznik. FOTO: Ivo Žajdela

Simona Praznik, katehetinja

Delo za župnijo je zame logično nadaljevanje ljubečega odnosa z Bogom. Opazila sem, da bolj, ko imajo ljudje možnost sodelovati, bolj vzljubijo svojo župnijo, postanejo neverjetno odgovorni, spoznavajo nove prijatelje. V naši župniji kar nekaj ljudi nesebično daruje svoj čas za župnijo, sama sem le ena izmed njih. Ko smo se pred sedemnajstimi leti preselili v župnijo, smo se začeli postopoma vključevati v župnijsko občestvo najprej z obiskom maš, tudi ob delovnikih. Nato smo se aktivneje vključili v življenje župnije. Sama trenutno učim verouk otroke prvega in drugega razreda, sodelujem tudi s starši, s katerimi se pripravimo na praktične naloge, ki jih dobijo otroci in v njih sodeluje pravzaprav cela družina. Tako vsebina verouka postane del vsakdanjega življenja družin. Sem bralka beril, rada iščem nove sodelavce, pišem tudi seznam bralcev beril, jim pomagam pri premagovanju začetnih težav. Vpisujem podatke v knjigo krstov, porok, pogrebov. Aktivna sem pri adoracijah, tam rada pomagam tistim, ki pridejo prvič in še nimajo ideje, kako se družiti z Jezusom. Sodelovala sem že tudi pri pletenju adventnih venčkov, kar so prevzele mlajše mamice. Zelo vesela sem, da je župnik Aco postal tako rekoč član naše družine, prijatelj, skoraj brat, s katerim lahko govorimo o vsem. Tako sva z možem dala že veliko idej za dogodke v župniji in vse je župnik vzel več kot resno, midva pa sodelujeva. Tako imamo v župniji molitveno skupino – kateheze za odrasle, na res zavidljivem nivoju spoznavamo Sveto pismo in Boga, za kar nam župnik pripravi tudi gradivo. Imamo agape po prvi nedelji v mesecu, kjer se družimo, hodimo na romanja, vsak petek pred mašo imamo molitev rožnega venca za naše družine pred Najsvetejšim, celo italijanščine smo se učili in jo uporabili na romanju v Assisi. Župnija je prostor, kjer lahko s sokrajani živimo in krepimo svoje krščanstvo.

Mežnar Aleš Praznik. FOTO: Ivo Žajdela

Aleš Praznik, mežnar

V župniji opravljam službo mežnarja, sodelujem pri pripravi in poteku maše ter pri vzdrževalnih delih v cerkvi in župnišču. Z župnikom imamo lep prijateljski odnos in se večkrat družimo, ob nedeljah tudi pri nas na kosilu. Sem tudi član svetopisemske skupine. Sodelovanje v župniji me osrečuje, napolnjuje z zadovoljstvom, srečo, mirom. Rad pomagam in nikoli mi ni težko. Služenje je lep, čudovit dar, katerega Bog vedno stoterno poplača.

Zborovodja Štefan Balažic. FOTO: Ivo Žajdela

Štefan Balažic, zborovodja

V župniji že vrsto let opravljam vlogo zborovodje župnijskega pevskega zbora. To je zelo velika naloga, ki jo opravljam, in zdi se mi pomembna z več vidikov. Najprej, da lahko na tak način pomagam župniji. Kot drugo je pa dejstvo, da si brez petja ne moremo predstavljati nobene slovesnosti, nobenega praznika. Zato se trudim, da bi se tudi mlajši odločili za petje na koru oziroma igranje orgel. Meni osebno posebej veliko pomeni vez med župnikom in pevci.

Župnik Frančišek Jerant. FOTO: Ivo Žajdela

Frančišek Jerant, župnik

Kar se tiče mojega službovanja v župniji, imam v podzavesti misel, da je le vprašanje časa, ko bo prišel dan mojega odhoda. Pred 120. leti je bila župnija del župnije Ig in takšna usoda jo čaka verjetno tudi v prihodnosti. Duhovnikov nas je vedno manj in manjše župnije bodo nujno ostale brez rednega župnika. Zato si ne delam nobenih utvar, da bo v primeru tomišeljske župnije kaj drugače. Služba župnika ni le poklic, ki ga nekdo opravlja, ampak je način življenja. To nas dela drugačne in posebne, če hočemo ali ne. Sam nikoli nisem hotel biti drugačen in poseben, ker sem v župnijo poslan za ljudi, da z njimi živim, delim njihovo usodo, se z njimi smejem in z njimi žalujem. Župnik mora biti sestavni del kraja, v katerem živi in deluje. Biti mora čim bolj očetovski do ljudi, sočuten, razumevajoč. Vsaj jaz si tako predstavljam svoje poslanstvo in ga skušam živeti. Na vse načine se skušam izogniti skušnjavi, da bi postal bodisi hladen uradnik ali vzvišen »gospod«. Mislim, da župljani takšnega duhovnika ne želijo in si ga tudi ne zaslužijo. Čeprav mora župnik, kot oče v družini, znati tudi odločno povedati, kaj je prav in kaj je narobe. Svojim faranom bi moral biti duhovna mati in oče obenem. To je težko in zahteva vsakodnevno sodelovanje s Svetim Duhom. Sicer pa, kadar se ne čudim doraslega svoji službi, me tolažijo Jezusove besede, ki jih je namenil apostolom, da niso oni njega izvolili, pač pa on njih (prim. Jn 15,16).

1/16