Pogled na Dolič. Foto: Ivo Žajdela

Kraj, kjer se danes razprostira župnija, nikoli ni bil posebej znan, vendar ima presenetljivo dolgo zgodovino. Kot Dolnič je bil omenjen že leta 980, in sicer v listinah, ki so povezane z Viljemom II. možem Sv. Eme Krške – Pilštajnske. Že v tistih davnih časih je skozi to dolino potekala rimska pot, ki je povezovala Rim preko Emone, Celeje s Koroško in naprej v Srednjo Evropo. To pomeni, da je bilo to območje že od nekdaj most med deželami in ljudmi. Leta 1791 so tu ustanovili vikariat, leta 1873 pa župnijo.

Pogled na Dolič. Foto: Ivo Žajdela

Župnija je po značaju podeželska in tradicionalna

Središče župnijskega življenja danes predstavlja župnijska cerkev sv. Florijana, ki s svojo dostojanstveno podobo in zvonikom stoji na slikovitem majhnem kuclju nad vasjo Zgornji Dolič, kot da bdi nad krajem ter spremlja življenje vernikov ob praznikih in vsakdanjih dneh. Le nekoliko višje med griči in gozdovi stoji še podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki s svojo spokojnostjo in tihoto vabi k zbranosti in molitvi.

Župnija je po značaju podeželska in tradicionalna. Župnik pravi, da verniki radi sodelujejo pri bogoslužjih, ohranjajo stare običaje in z veseljem pomagajo pri življenju skupnosti. V župniji živi danes okoli 1.400 vernikov, med katerimi se ob nedeljah zbere pri mašah od 140 do 160 nedeljnikov. Vsako leto se veselijo prvega obhajila, ki ga je letos prejelo šest otrok, medtem ko je k zakramentu birme pristopilo 17 mladih iz 8. in 9. razreda. V minulem letu so zabeležili 10 rojstev, 13 smrti, porok pa ni bilo. »Kljub manjšemu številu dogodkov ostaja župnija živa skupnost, kjer se verniki radi zbiramo, drug drugega podpiramo in skupaj iščemo moč v veri.«

Ministranti z župnikom Mirkom Horvatom. Foto: Ivo Žajdela

Pastoralno delo v župniji temelji na povezanosti in sodelovanju

Pastoralno delo v župniji Sv. Florijana temelji na povezanosti, sodelovanju in iskreni želji, da bi vera ostala živa tudi v vsakdanjem življenju župljanov. Poleg rednih nedeljskih in prazničnih bogoslužij so maše tudi med tednom, kjer se pred mašo redno moli rožni venec. Posebno skrb namenjajo katehezi otrok, posebej tistih, ki se pripravljajo na zakramente: zlasti na krst, prvo obhajilo in birmo, kjer sodelujejo starši, katehistinje in otroci.

Velik poudarek dajejo tudi skrbi za bolnike in ostarele, ki jih župnik redno obiskuje, zlasti ob prvih petkih ter božičnih in velikonočnih praznikih ter jim omogoča sprejem zakramentov in duhovno bližino. Pomembni del pastoralnega dela so tudi razni blagoslovi skozi pastoralno leto, pogovori s starši in sodelovanje pri različnih krajevnih in župnijskih dogodkih, ki povezujejo skupnost.

Ženski pevski zbor Beli cvet. Foto: Ivo Žajdela

Številne skupine skupaj z drugimi verniki oblikujejo živo župnijsko skupnost

V župniji aktivno delujejo številne skupine, ki s svojim delom bogatijo duhovno in kulturno življenje. Župnijski pastoralni svet s ključarji skrbi za usklajevanje pastoralnih dejavnosti in potrebe župnije. Imajo starejši in dekliški pevski zbor Beli cvet, ki s petjem lepšata bogoslužja in praznike. Ministranti zvesto služijo pri oltarju, čeprav jih je bolj malo. Tako tudi bralci božje besede ob nedeljah in praznikih. Molitvena skupina s svojo zbranostjo in molitvijo podpira duhovno življenje župnije. Krasilci in čistilci cerkve s svojo skrbjo in požrtvovalnostjo ohranjajo lepoto svetišč.

Vse te skupine skupaj z drugimi verniki oblikujejo živo in dejavno župnijsko skupnost, kjer vsak po svojih zmožnostih prispeva k skupnemu dobremu. V medsebojni podpori, spoštovanju in zaupanju gradijo župnijo, v kateri vera ni samo beseda, ampak način življenja – v službi Boga in bližnjega.

Pripravljalni odbor za nove orgle. Foto: Ivo Žajdela

Katehistinji s predanostjo in toplino vodita mlade na pot vere

Verouk v župniji poučujeta dve katehistinji, Petra in Olga, ki s predanostjo, potrpežljivostjo in toplino vodita otroke in mladostnike na pot vere ter jih uvajata v krščansko življenje. Do letošnje birme je vodila in poučevala birmansko skupino Ivanka Šošter.

Župnik in duhovni vodja župnije se iskreno zahvaljuje vsem župljanom za njihovo sodelovanje, dobroto in pripravljenost, da s svojim delom ohranjajo utrip župnije. »Posebna zahvala velja tudi vsem bolnikom in osamljenim, ki s svojo tiho molitvijo potrpežljivo bogatijo in podpirajo to duhovno življenje naše župnijske skupnosti.«

Župnijska cerkev sv. Florijana v Doliču. Foto: Ivo Žajdela

Skrb za cerkve – verjamejo, da je dom Gospoda tudi dom skupnosti

Župnik pove, da že 28 let z veliko ljubeznijo in potrpežljivostjo skrbijo za cerkvene stavbe. Skupaj s Spomeniškim varstvom Maribor jih postopoma obnavljajo od tal do vrha. »Vsaka obnovljena streha, vsak popravljen kamen, vsaka nova barva nosi v sebi zgodbo ljudi, ki verjamejo, da je dom Gospoda tudi dom naše skupnosti.«

Prekrivajo strehe s skriljem, opeko in bakrom, obnavljajo fasade in električno napeljavo ter skrbijo, da staro zasije v novi lepoti. Ob Svetem letu 2000 so zazvonili novi zvonovi, ki še danes s svojim glasom kličejo verne k molitvi in povezujejo srca. V tistem času so obnovili tudi župnišče in okolico – s križem in dvema kapelama, ki ju je z občutkom za sveto poslikal Tomaž Langus, daljni sorodnik slavnega slikarja Matevža Langusa.

Župnijska cerkev sv. Florijana v Doliču. Foto: Ivo Žajdela

Blagoslovitev velikega sedečega kipa Matere Božje z Jezusom v naročju

Na sveti večer 2006 so doživeli posebno in ganljivo doživetje: blagoslovitev velikega sedečega kipa Matere Božje z Jezusom v naročju. Denar za ta čudoviti kip so zbrale matere, žene in dekleta župnije. »Prav one so z nežno vztrajnostjo poskrbele, da smo kip poiskali v Italiji in ga pripeljali domov. Skupaj z gasilskim društvom Dolič Šent Florijan, ki so nam z vsem spoštovanjem in skrbnostjo pomagali pri prenosu, da smo ga lahko nežno in slovesno postavili v obnovljeno kapelo. Bil je trenutek, poln topline, vere in povezanosti – poseben spomin, ki še danes živi v srcih mnogih,« se lepot tistih trenutkov spominja župnik Mirko Horvat.

S pomočjo župljanov, društev in posameznikov, je Matevž Langus naslikal freske župnijskih nebeških zavetnikov. Prav tako je z darovi mnogih čudovito poslikal Jožefovo kapelo – vsaka poteza čopiča je bila izraz vere, upanja in ljubezni do Boga in domačega kraja.

Župnijska cerkev sv. Florijana v Doliču. Foto: Ivo Žajdela

V letu 2007 so praznovali 10. obletnico obnovitvenih del

V letih 2006 in 2007 so obnovili župnišče, ki zdaj spet sije v svoji prvotni lepoti. Nad pročeljem glavnih vrat s ponosom piše: 1791-vikariat, 1873-župnija, 2006-obnova zunanjosti župnišča. To so letnice, ki pripovedujejo zgodbo o duhovni rasti in rasti župnijske skupnosti. V letu 2007 so praznovali 10. obletnico obnovitvenih del. Ob veliki množici vernikov je škof dr. Franc Kramberger blagoslovil obnovitvena dela. Ob tej slovesnosti jih je obiskal cenjeni gost Gregor Čušin, ki je ob velikem navdušenju prisotnih odigral Evangelij po Čušinu, ki je še dolgo odmeval v srcih župljanov.

Obnovo podružnične cerkve sv. Mohorja in Fortunata na 752 metrih

Naslednjih deset let so svoje moči usmerili v obnovo podružnične cerkve sv. Mohorja in Fortunata, ki stoji visoko na 752 metrih. Tam zgoraj, kjer je zrak še čistejši in tišina še glasnejša, stoji cerkev, ki je bila nekoč molitveni prostor plemičev gradu Irštajn. V tej cerkvi so se ohranile dragocene freske iz 15. stoletja, ki še čakajo na prenovo, da bodo spet zasijale v svoji polni lepoti. V 17. stoletju so cerkev povečali, s sedanjo obnovo pa so ji vrnili njen spoštovanja vreden obraz. Uredili so tudi novo elektrifikacijo zvonov in cerkev razsvetlili z novim lestencem.

Od leta 2025 ima cerkev v Doliču nove orgle. Foto: Ivo Žajdela

Leta 2025 so v cerkvi sv. Florijana slovesno zadonele nove orgle

Nove orgle je 11. oktobra 2025 blagoslovil nadškof Alojzij Cvikl. Foto: Ivo Žajdela

Posebna radost in slavje pa je župnijo zajelo v Svetem letu 2025, ko so po 125 letih v cerkvi sv. Florijana slovesno zadonele nove orgle iz orglarske delavnice Hoče-Maribor. Dogodek 11. oktobra je bil zaznamovan z veliko slovesnostjo, ki jo je vodil nadškof Alojzij Cvikl. Zvok novih orgel je razveselil veliko število domačih in sosednjih župljanov ter botrov, ki so s svojimi prispevki pomagali uresničiti dolgoletne želje mnogih. Župnik poudari, da bo zvok novih orgel še zdaj bolj bogato spremljal molitve, petje in bogoslužja, ki povezujejo preteklost in sedanjost župljanov.

»Tako se v naši župniji vedno znova pokaže, koliko je dobrote in pripravljenosti med ljudmi, ki radi pomagajo na različne načine: z darom v denarju, v lesu, v hrani, s svojim delom, spodbudami in dejanji. Vsak prispevek šteje in vsaka pomoč ogreje srce. Hvaležni smo vsem, ki na svoj način prispevate, da naša župnija živi in ostaja kraj povezanosti, vere in medsebojne podpore.«

Nove orgle je blagoslovil nadškof Alojzij Cvikl. Foto: Ivo Žajdela

Delo v župniji mi kot kristjanu ni odveč

Drago Pavlič, odbor za nove orgle. Foto: Ivo Žajdela

Drago Pavlič, odbor za nove orgle: Pravzaprav delujem v župniji od rojstva, če se malo pošalim, saj ves čas živim v našem domačem kraju, kjer sta me mama in oče že kot malega vodila v cerkev. Oče je bil namreč več kot 60 let pevec na koru in bi danes bil zelo vesel naše nove pridobitve, novih orgel. Seveda delo v župniji poteka na različnih ravneh in ob različnih dogodkih. Ker se veliko udejstvujem pri prostovoljstvu, še posebej pri gasilcih, mi tudi delo v župniji kot kristjanu ni odveč. V preteklosti sem bil aktiven v raznih akcijah in obnovah, bil sem tudi član ŽPS in ŽGS. Zadnji dve leti in pol sem osebno vključen predvsem v projekt novih orgel, kjer kot neformalni vodja vodim odbor za nove orgle v sestavi šestih članov in župnika Mirka Horvata. Da je nastal ta odbor, so zaslužni nekateri župljani, ki so nas vzpodbujali, da stopimo skupaj in pomagamo našemu ženskemu zboru Beli cvet pri uresničitvi projekta, katerega pobudnik je bil prav naš zbor. S skupnimi močmi mnogih sodelujočih nam je uspelo in se po 125 letih veselimo nove pridobitve.

Čaka pa nas na tem področju še mnogo izzivov. Že po slovesnem blagoslovu novih orgel so k nam pristopili nekateri župljani in nas poskušali motivirati za novi projekt v naši župnijski cerkvi, ki pa je res nujno potreben izvedbe. Za kateri projekt gre, pa o tem kdaj drugič.

Sad prostovoljnega dela se mora izražati v rezultatih

Sem povsem običajen človek in kot kristjan sem tudi poklican, da svoje zmožnosti in možnosti, ki mi jih je dal Bog in sem jih skozi življenje razvijal ter s strokovnim usposabljanjem nadgrajeval, dajem tudi na razpolago v dobrobit razvoja župnije. V prvi vrsti je to pri meni prostovoljno delo in sad prostovoljnega dela se mora izražati v nekih rezultatih. Glede na to, da običajno delujem v župniji v gospodarskih projektih, mi zelo veliko pomeni, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami pripomorem, da ob dobrem sodelovanju župnijskih sodelavcev izpeljemo zadani projekt uspešno v okviru zastavljenih ciljev, skratka naredimo nekaj za skupnost. Predvsem pa mi veliko pomeni, če lahko delujem v skupini ljudi, s katerimi s konstruktivnim usklajevanjem rešujemo naloge, ki se zdijo včasih nemogoče, in predvsem na pregleden način ter jih s skupnimi močmi in pripadnostjo izvedemo velikokrat tudi z Božjo pomočjo. Zavedamo se namreč, da brez Božjega blagoslova naše delo nima učinka, tako kot pravi psalm »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Psalm 127).

Župnijska cerkev sv. Florijana v Doliču, oltarji. Foto: Ivo Žajdela

Prek petja se učim poslušati druge

Andreja Podlipnik, pevski zbor Beli cvet. Foto: Ivo Žajdela

Andreja Podlipnik, pevka: Svoje otroštvo in mladostna leta sem preživela v župniji Sv. Florijan v Doliču. Potem pa sem se z družino preselila na svoje v sosednjo župnijo. Ker sem ena izmed ustanovnih članic ženskega pevskega zbora Beli cvet, me druženje in prepevanje še vedno veže na rojstno župnijo. Na rednih vajah se pripravljamo na sodelovanje pri rednih mašah, mašah ob praznikih in različnih družinskih slavjih (krsti, poroke, pogrebi). Z največjim veseljem s petjem pospremimo otroke k prvemu obhajilu in mladostnike k birmi ter tako soustvarjamo pomembne dogodke v župniji.

Petje pri maši ni samo glasba, ampak način molitve in oznanjevanja vere. Skupaj s pevskim zborom poskušamo ustvarjati vzdušje, ki povezuje skupnost, bogoslužju pa daje lepši in predvsem globlji pomen. Ob tem pa tudi sama duhovno rastem. Prek petja se učim poslušati druge, sodelovati v skupini in svoje veselje do prepevanja prenašati na mlajše. Vse te dejavnosti pa hkrati ustvarjajo pristne prijateljske vezi in občutek domačnosti ter pripadnosti.

Župnijska cerkev sv. Florijana v Doliču, stranski oltar na desni. Foto: Ivo Žajdela

Biti nekako vodnik, kako živeti živo vero

Ivana Šošter Foto: Ivo Žajdela

Ivana Šošter: Ta župnija je moja rojstna župnija, v njej sem odraščala, nato pa nekaj let preživela drugje. Zadnjih 40 let, kar sem tukaj, sem najprej preko otrok sodelovala pri pogovorih o problemih sodobne vzgoje, zadnjih 20 let pa je moje poslanstvo precej širše. Z vsemi izkušnjami v šolstvu, s sprejemanjem globoke vere in biti nekako vodnik, kako živeti živo vero, sem se preko sina Alena, ki ima Downov sindrom in nosi v sebi res globoko vero, je ministrant in neomajno zaupa v Boga, pričela vključevati v župnijski verouk, predvsem na pripravo mladih na zrelostni izpit vsakega kristjana, na birmo.

Poleg tega sem bila dolga leta članica župnijskega sveta, kjer sem s svojim razmišljanjem večkrat odkrito govorila o sodobnih problemih kristjana, kako se lotiti prenove sistema verouka in vključevanja mladih v občestvo. Rada tudi zapišem kakšno razmišljanje in tako sodelujem pri sooblikovanju duhovne misli na Koroškem radiu.

Hvala za vse pogovore ...

Ko me je življenje preizkusilo na področju invalidnih otrok, sem začutila, da zmorem nekaj, kar mogoče manjka sodobni družbi. Iskati tudi v bolečini dobro, iskati pot naprej po vsakem padcu. In tako sem pričela z delom za druge. Tako rekoč sem se preveč obremenjevala in kazala že znake izčrpanosti, trpela je tudi družina. Takrat mi je sodelavka vprašala, za koga delam vse to. Na moj odgovor, da za druge, je zaključila: Ne, ne delaš za druge, delaš zato, da sebe izpopolnjuješ. Ko delaš, si ti srečna, če so drugi zadovoljni. To mi je odprlo popolnoma drug pogled. Ja, res je. Kristjani si podarjamo tisto, kar zmoremo, talente, ki nam jih je podaril stvarnik. Kadar podarjamo, tudi skozi bolečo izkušnjo, takrat smo izpolnjeni, takrat začutimo tisto pravo srečo.

Letos je birmanka ob koncu obreda prišla k meni, me objela in zašepetala: Hvala za vse pogovore ... To je bila zame največja nagrada za podarjene minute, ki sem jih preživela z mladimi. Upam, da mi Bog podari še zdravja, da bom lahko po svojih močeh še delila tisto, kar se skriva v meni. Vsekakor pa je pripadnost skupnosti ena največjih vrednot krščanstva, saj kadar delimo sebe, je breme lažje in sreča večja.

Župnijska cerkev sv. Florijana v Doliču, stranski oltar na levi. Foto: Ivo Žajdela

Duhovniška služba je dar, pot in milost

Župnik Mirko Horvat. Foto: Ivo Žajdela

Mirko Horvat, župnik: Duhovniško službo v župniji Sv. Florijana v Doliču doživljam kot dar, pot in milost. Dar, ker mi je dano služiti Bogu in župljanom. Je pot, po kateri me Jezus kliče: »Hodi za menoj.« Je milost, ki si je nisem zaslužil, ampak mi jo Bog podarja, ker oznanjam njegovega sina Jezusa.

Božji klic, ki me je dosegel in me potegnil na to pot, je zahteven, hkrati pa tudi lep in privlačen. Zato svojo duhovniško službo doživljam kot dotik božje bližine, ko se srečujem z župljani preko zakramentov in vsakdanjega življenja.

Pridejo pa tudi trenutki, ko je težko, ko ne vidiš sadov svojega dela, ko so morda odnosi zapleteni ... Takrat me Bog uči zvestobe – ne uspeha, ne da bi bil popoln, ampak zvest, da bi bil Njegov. Zato pa duhovnik potrebuje molitev, ki ga spomni, da ni sam, ampak da On vodi župnijo, jaz pa sem le njegov sodelavec.

Občestvo, ki mi je zaupano, doživljam kot veliko družino. Hvaležen sem vsem sodelavcem: ŽPS, pevcem, ministrantom, krasilcem in vsem vernikom, posebej odboru za nove orgle, ki nosijo odgovornost župnije skupaj z menoj. Župnija ni duhovnikova last, ampak last Božjega ljudstva, ki pa jo vseeno smem voditi in ji služiti.

Ob koncu tega premišljevanja smem reči in Vas prositi: »Molite zame. Naj bom tak dušni pastir, kakršnega si želi Gospod.« Naj nas vse spremlja Božji blagoslov.

Ivo Žajdela, Vsak je prispeval kamenček, Dolič, nove orgle, Družina, 19. 10. 2025Ivo Žajdela, Skupaj iščejo moč v veri, reportaža o župniji Sv. Florijan Dolič, Družina, 2. 11. 2025

1/19