Iz zadnje številke tiskane Družine: Pogovarjali smo se z župnikom v Mostah Božidarjem Ogrincem o gledališkem delu Requiem za Jezusa. Uprizoritev, napovedana za soboto, 19. marca, v Šentjoštu, ODPADE!

»Kdo pravi, da ni na tem svetu čiste, zveste, iskrene in zveste ljubezni … Nocoj sem tu, da vam povem resnico: večno davno, večno novo zgodbo o ljubezni. Močni kakor smrt in močnejši.« S temi besedami igralci župnije Ljubljana Moste vabijo na gledališko predstavo Requiem za Jezusa, ki je v osnovi pripoved o življenju in trpljenju Jezusa Kristusa, a je še mnogo več. »Gre za spopad med dobrim in zlom, boj med vero in nevero, med vestjo in otopelostjo, gluhoto in brezbrižnostjo, predvsem pa delo govori o sodobnem času, ko brez cilja bredemo po globoki močvari egoizma in relativizma,« je zapisala Ana Florjančič; poznavalec Škofjeloškega pasijona Alojzij Pavel Florjančič pa je moščanski requiem postavil ob bok operi Jesus Christ Superstar: »Če bi bili geruzijci namesto Hitlerjevih jurišnikov naši komisarji, bi bilo lahko naše najboljše odrsko delo na temo medvojnega in povojnega slovenskega križevega pota.« Scenarij je župnik Božidar Ogrinc napisal kot kolaž različnih leposlovnih besedil in dramskih tekstov, v predstavi, ki jo je župnik režiral in odigral tudi glavno vlogo, pa sodeluje skoraj 50 moščanskih amaterskih igralcev, pevcev, glasbenikov in tehničnih pomočnikov.

Gospod Ogrinc, zakaj naslov Requiem za Jezusa? Jezus je vendar živ!

Naslov predstave Requiem za Jezusa ni in noče biti provokacija. Osrednji simbol krščanstva je vendar križ, mrtvi Jezus, in ne vstali Gospod. V vsaki cerkvi je podoba Križanega, kar ne velja za podobo vstalega Zveličarja, prav tako v vsaki krščanski hiši. Kristjani nosimo križec okrog vratu in pri vsaki sveti maši vzklikamo Tvojo smrt oznanjamo, Gospod. Jezusovo vstajenje njegove smrti ne izniči in pretresljivost velikega petka ni nič manjša zaradi velikonočnega veselja. Nasprotno. Prav zato, ker je Jezus šel v smrt iz ljubezni do človeka, je njegova smrt tako zgovorna, pričevanjska in ganljiva. In prav zato je Jezus tudi vstal k novemu življenju ….



Ne smemo pozabiti, da je Jezusova smrt nasilna.

Prepričan sem, da ne zato, ker bi Bog tako hotel, ker bi bila taka Božja volja; kot da je Bog že vnaprej pripravil načrt, scenarij za Jezusovo križanje, Jezus pa je samo še vrhunsko odigral svojo vlogo na odru odrešenjske zgodovine, kakor si jo je zamislil in jo je zrežiral Bog. Jezusovega križa niso stesale Božje, ampak človeške roke! Ker so se ga vodilni v cerkvi hoteli odkrižati. Jezus je bil namreč neizprosen kritik takratne Cerkve, ker v njej ni bilo Boga ali pa ga je bilo premalo. Jezus je imel v najpomembnejših vprašanjih – glede zakona, družine, žensk, avtoritete, tujcev, drugovercev – drugačno stališče od uradne cerkve. In to stališče je javno zagovarjal in po njem živel. Ker je s tem ogrožal cerkveni nauk in ureditev, so se ga hoteli čim prej znebiti; da bo mir v cerkvi, da bo vse potekalo po starem. Jezus bi lahko živel v miru, če se ne bi zoperstavljal vodstvu cerkve, njegovemu učenju in ravnanju. Če bi zaprl usta in si mislil svoje. Če ne bi zastavil besede za sočloveka. A Jezus ni bil tiho. Zanj so bile pomembnejše stvari kot lasten mir, zadovoljstvo in ugodje: zvestoba Ljubezni, s tem pa zvestoba Bogu, človeku, sebi. Od tega Jezus ne odstopi! Niti za ceno smrti in trpljenja! Zato mi je blizu mrtvi Jezus, zato Maša za mrtvega Gospoda. Iz hvaležnosti, da je Jezus s svojo smrtjo Boga ohranil pri življenju. Podpišem, kar je v svoj dnevnik zapisala nizozemska Judinja Etty Hillesum, umorjena l. 1943 Auschwitzu. Bog nam ne more pomagati. Mi moramo pomagati Bogu, da ostane pri življenju. Bog nas ne more rešiti. Mi moramo postati Njegovi rešitelji. Če bomo rešili Boga, potem bomo rešili tudi sami sebe. Če pustimo, da se Bog zgubi, se bomo pogubili tudi mi.

Gledalec torej sodeluje pri odrešenju?



Vse prevečkrat mislimo, da je odrešenje kot paket, ki nam ga poklanja Jezus. Ni res! Nič ne pade samo z neba! Odrešenje je sodelovanje Boga s človekom in človeka s človekom. Bog nas odrešuje, če mi rešujemo Njega: z medsebojno pomočjo, človečnostjo, solidarnostjo, srčnostjo, usmiljenjem, sočutjem. Kadar odpovemo – in v teku zgodovine smo odpovedali ničkolikokrat in danes ni nič drugače –, ubijamo Boga. Vedno znova umira Bog, vedno znova je v grobu. Zato Requiem za Jezusa. Mrtvi Jezus nas poziva, naj s svojim življenjem dokončamo Kristusovo zgodbo.

Ste scenarist, režiser, dramaturg in glavni igralec, skratka predstava je v »vaša«. Od kod ideja?

Zametki naše predstave segajo daleč nazaj, približno deset let, ko sem bil še župnik na Rakeku. Tam sem z mladimi vsako leto v postnem času pripravil dramsko uprizoritev križevega pota. Sprva so bile uprizoritve zelo preproste, skromne in nezahtevne. Z leti smo jih izpopolnjevali in nadgrajevali, dokler nismo postavili na oder odmevnih in pri vernikih zelo dobro sprejetih uprizoritev. Križev pot, vsako leto drugačna postavitev, je postal dogodek velikega tedna ne le za župnijo, ampak za celoten kraj in okoliš. S tem ustvarjanjem nadaljujem tudi v župniji Ljubljana Moste. Gledališče ima namreč neverjetno (pastoralno) moč. Tega so se zavedali že v preteklosti, zlasti jezuiti in kapucini, ki so prirejali procesije z igranimi prizori. Ker je gledališče preplet različnih umetnosti, od besede, glasbe, plesa, scene do kostumov, seže veliko globlje in pusti svoje sledi tudi v podzavesti. Gledališče je poetični naravi religije veliko bližje kot poučevanje, prepričevanje, pridiganje. Pretiran racionalizem religijo utesnjuje in duši, saj je religija v prvi vrsti zgodba, s katero sebi in drugim osmišljamo življenje. Kar poglejte Sveto pismo! Sveto pismo ni zbirka resnic, dogem, verskih formulacij. Sveto pismo je zbirka zgodb, s katerimi delimo upanje-porajajoča doživetja in ustvarjamo pogoje za nove religijske izkušnje. Okrog teh zgodb se oblikujejo religijska občestva, ki te zgodbe odigravajo v verskih ritualih. Sveta maša je pravzaprav dramska, ali če hočete obredna uprizoritev Kristusove zgodbe.

Ampak zakaj v poplavi takšnih in drugačnih uprizoritev »pasijona« še ena zgodba o Jezusu?

Jezus nam ne da miru. Neštetokrat slišana zgodba kliče po vedno novih interpretacijah. Jezus kot simbol Boga je neizčrpen vir razlag, asociacij in navdihov. Z njegovo pomočjo govorimo o stvareh, ki veljajo med ljudmi za usodne in najpomembnejše: o ljubezni, prijateljstvu, lepoti, življenju, smrti. Čeprav se po vseh cerkvah bere ista evangeljska zgodba, vsak duhovnik pridiga drugače. In čeprav se iz leta v leto ponavljajo ista evangeljska besedila, nas vsakič nagovarjajo drugače. Interpretacija Jezusove zgodbe je pod vplivom različnih pogojenosti, od biološke, kulturske, družbene pa do osebne pogojenosti vsakega človeka. Zato je bilo napisanega že toliko o Jezusu in zato se bo o Jezusu še naprej pisalo. Če parafraziram apostola Janeza: Če bi popisali eno za drugim, kar doživljamo ob Jezusu, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.



Glede Requiema za Jezusa naj povem, da ne gre za novo dramsko delo. Scenarij je sestavljen kot kolaž iz najrazličnejših dramskih in drugih leposlovnih besedil, ki v prepletu in predelavi tvorijo novo celoto.

Od kje župniku tako dobro poznavanje svetovne literature?

Literatura me je zanimala od nekdaj, pred bogoslovjem sem se celo vpisal na slavistiko. Navdušenje nad književnostjo kljub duhovniškemu poklicu ni minilo. Mislim da k duhovniškemu poslanstvu celo pritiče poznavanje kulture in umetnosti, saj je religija z njima tesno povezana in prepletena. Mnogi slovenski duhovniki so bili pisatelji in pesniki, duhovniški poklic pa je bil zaradi širokega znanja in humanistične razgledanosti cenjen in spoštovan.

Kaj je bistvo, tisto drugačno, kar ponudite gledalcu s predstavo?

Ko sem pripravljal predstavo, sem hotel drugačen pasijon od tistih, ki sem jih že videl. Ni se mi zdelo smiselno, da naredim še eno predstavo, ki ne bo v ničemer bistveno odstopala od že videnega. Večina filmov o Kristusu me ni nagovorila, vključno z Gibsonovim pasijonom; dobesedna preslikava svetopisemskih prizorov, ponavljanje svetopisemskih izrekov. Nič, kar bi šokiralo, kar bi pretreslo, kar bi presenetilo. Kar bi spodbudilo k razmišljanju in odpiranju novih horizontov. Vse predvidljivo in preveč pomaziljeno. Hotel sem pasijon, ki bi ponudil še kaj drugega kot špricanje krvi. Pasijon, v katerem bi bil Jezus tudi pravi človek in ne le pravi Bog. Želel sem si, da bi se z gledalci med predstavo nekaj zgodilo, da bi se v njih nekaj premaknilo, da bi jih predstava iz smrti obudila v življenje.



Torej vendarle gre za pasijon?

Bogu hvala, da se prebuja zavest o vrednosti in potrebnosti pasijonskih uprizoritev. Kot sem že omenil, gledališke uprizoritve Kristusove zgodbe imajo veliko pastoralno vrednost. Obredna govorica svete maše peša in zato ne opravlja (več) svoje vloge: spreminjati ljudi. Ljudje odhajajo od maše namreč taki, kakršni so prišli; nič bolj pretreseni, pa tudi nič bolj veseli, zdravi, potolaženi. Zato so pasijonske igre dobrodošle pri tem poslanstvu krščanskega obredja. V našem pasijonu ne gre za uprizoritev posameznih postaj križevega pota. Naš pasijon skače iz sedanjosti v Kristusove čase in v polpreteklo zgodovino. Sodobna govorica se meša z arhaičnimi izrazi, prav tako glasba in kostumi. Tako se Jezus izpred dva tisoč let prelevi v Jezusa za vse čase.

Verjetno pa ima predstava za župnijo tudi močno pastoralno dimenzijo?



Res je. Odkar sem župnik v Mostah, nas nobena stvar ni tako povezala in spoprijateljila med seboj kot ravno ta predstava. Zaradi časa, ki smo ga preživeli skupaj, smo si bliže. In skupaj smo preživeli zares veliko časa. Župnijsko gledališče pa ni le povezovalec gledaliških ustvarjalcev; vsaka predstava vzpostavlja povezave tudi med občinstvom in z občinstvom. Ne smemo pozabiti, da so gledalci pomembni in nepogrešljivi soustvarjalci gledališkega dogodka. Naša publika je bila izvrstna in je znatno pripomogla k izjemnemu gledališkemu ozračju.

Zakaj boste v letošnjem postu predstavo odigrali le enkrat?

Junija smo imeli premiero v domači cerkvi v Mostah, oktobra v Antonovem domu na Viču in decembra v gledališču Loški oder v Škofji Loki. Vsakokrat smo dvorano napolnili do zadnjega kotička in vedno so nas spodbujali k ponovnim uprizoritvam. Težava je v tem, da predstava zahteva pravi gledališki oder in je za amatersko gledališče tehnično zelo zahtevna. Težko dobimo oziroma najamemo dvorane, ki bi ustrezale zahtevam našega pasijona. Pa tudi če bi jih, zaradi velikega organizacijskega zalogaja več ponovitev niti ne bi zmogli. Veselimo se gostovanja v Šentjoštu nad Horjulom. V soboto, 19. marca, ob 19. uri. Lepo povabljeni!

Foto: Aleš Završek