Veliko medijskega prahu je dvignila napovedana debata med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom. Prvi je bil predstavljen kot glasnik prostega trga in kapitalizma. Drugi pa je medijsko naslikan kot zagovornik marksizma in nasprotnik kapitalizma. Črno bela slika, ki naj bi se še bolj pokazala med napovedano debato. Vendar tako, kot svet ni črno bel, tako tudi ta debata trenutno dveh bolj izpostavljenih mislecev sodobnega časa ni bila.

Okvir debate je bil zastavljen pod naslovom: Sreča: kapitalizem proti marksizmu. Vodil ga je moderator Stephen Blackwood, ki je izpostavil, kako neobičajno je, da je "največje gledališče v državi napolnila intelektualna razprava".

Povedal je, da Žižek in Peterson v prvi vrsti nista politična misleca, vendar se posvečata temam, kot so smisel, resnica in svoboda.

Obljubil je "pristno razmišljanje o zahtevnih vprašanjih". Ker je šlo ravno za to, smo večkrat kot pričakovano slišali besedno zvezo »Strinjam se« v tej ali drugi variaciji.

Jordan Peterson je svoje prve pol ure namenil desetim aksiomom, ki so po njegovem mnenju zgrešene v Komunističnem manifestu. S tem je pod vprašaj postavil osnovne koncepte marksistične teorije, kot je to, da je potrebno na zgodovino gledati kot ekonomski razredni boj; da bo preko diktature proletariata prišlo do ekonomske hiperprodukcije in kasneje socialistične utopije brezrazredne družbe. Njegova proti argumentacija je šla v napad na pamflet Komunističnega manifesta, na eno svetovno najbolj poznanih publikacij. Obenem je želel na praktičnih primerih pokazati kako so v Marxovih predvidevanjih logične zmote ter utopistična pričakovanja. Sicer je priznal, da ima tudi kapitalizem svoje napake vendar zaključil, da na koncu dneva, so v kapitalizmu tudi reveži vedno bogatejši, ne enako revnejši kot predlaga socializem.

Tako anglo-saksonsko debatno nastavljen okvir pa je Slavoj Žižek popolnoma preusmeril, saj je začel svoj govor z opazko, da ni kaj dosti priljubljen pri levih liberalcih, ki se ne strinjajo z njegovimi pogledi na LGBT boj za pravice ter na politično korektnost, ki jo Žižek opredeljuje kot katastrofo levice. Nadaljeval je z opisom Kitajske, kot idealne poroke avtoritarne oblasti in kapitalistične ekonomije, kjer ostaja vprašanje o sreči Kitajcev odprto. Namreč njegova teza je, da bi kitajski sistem že zdavnaj razpadel, če bi prišlo do politične liberalizacije. Strinjal se je s Petersonom glede zmot komunizma, kot sistema in komunistične utopije, ki ne more obstajati v svetu. Dejal je, da je v retrospektivi očitno, da je bilo 20. stoletje stoletje prehitro željenih in izvedenih sprememb. Zato v 21. stoletju ne vemo kaj bi in je prišel čas, da razmislimo. Da izvedemo retrospektivo, da se odločimo kako in kaj.

Njuni pripravljeni prispevki so tako šli v večini eden mimo drugega, saj je vsak predstavil svojo tezo, ki pa ni bila dobro umeščena v okvir. Bolj kot pri Petersonu, je bilo to vidno pri Žižku, ki pa je večkrat presenetil tekom debate. Namreč vmes je celo navrgel, da njegov najljubši teolog G.K. Chesterton, ki velja za enega največjih mislecev 20. stoletja.

Resnična izmenjava se je pričela šele v drugi fazi, ko sta imela govorca priložnost drug drugemu postaviti vprašanje. Peterson je zadel žebljico na glavico, ko je dejal, da je glede na medijsko podobo Žižka pričakoval debato z zadrgnjenim marksistom toda je tekom debate ugotovil, da gre za tako originalno misel, da ne razume zakaj se Žižek samoidentificira kot marksist, saj ima s tem na koncu dneva bolj malo skupnega. Da bi lahko govoril zgolj o »žižkarianstvu« in pustil marksizem za seboj. Nadaljeval je namreč, da je Žižkovo povezovanje z marksizmom zgolj potencial za radikalnost. Za reševanje razumevanja Marxa, dela reklamo avtoritarnemu radikalizmu. Za reševanje ovce, ste v hišo povabili zmaja, je zaključil Peterson.

O njuni debati, točkah strinjanja in razlikovanja boste lahko več prebrali v naslednji tiskani številki Družine.

Martin Nahtigal