Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Resnica vedno naredi prostor ljubezni

Objava: 18. 06. 2019 / 07:22
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 18.07.2019 / 06:55
Ustavi predvajanje Nalaganje
Resnica vedno naredi prostor ljubezni

Resnica vedno naredi prostor ljubezni

Družinska terapevtka dr. Poljančeva o tem, kako se soočiti z resnico pri sebi in v medsebojnih odnosih.

Foto: Tatjana Splichal


Zakaj se vam zdi pomembno, da smo resnicoljubni s sabo in z bližnjimi?

Resnica je kot svetilnik. To, da se dokopljemo do nje, od nas po navadi zahteva veliko napora in je tudi boleče, a z resnico v sebi smo živi. V vsakem izmed nas je resnica, ki je oblikovana po Božji ljubezni, in vsi jo imamo možnost razvijati, ne glede na dogodke ali travme iz otroštva.

To dokazuje tudi nevroznanost, ki se zelo sklada s tem, kar piše v Svetem pismu: v čustveno bogatih odnosih se znotraj telesa, uma in čustvovanja razvija duhovnost; ta nas posredno pomirja, zato spet zmoremo več. Naši možgani se v zdravih odnosih, posebej še v dolgotrajnih intimnih zvezah nenehno razvijajo. Kot vesolje.

Ali do resnice o sebi ali o drugem lahko pridemo sami, brez pogovora?

Ugotavljanje resnice vedno zahteva odnos, vendar ne kakršnega koli. Do resnice o sebi ali o drugem lahko prihajamo le v varnem, čustveno zrelem odnosu, kjer občutimo pripadnost. Kot je Bog oseba v odnosu, tako tudi mi najdemo resnico v odnosu, kjer se lahko odpovemo svojim obrambam. Tako po drobcih prihajamo do svoje resnice. V zakonu imamo to resnico možnost iskati tudi – ali pa še posebej – prek prepirov, nesoglasij, nerazumevanja, saj se v tem izkaže, kaj je treba še predelati, prečutiti, spoznati. Več ko je trenutkov, v katerih naši strahovi ali obrambe dobijo manjšo moč, več resnice se lahko pokaže. V pomoč pri iskanju nam je lahko tudi kakšen svetopisemski stavek – resnica, ki je že zapisana, nam pomaga, da ob njej premeljemo svojo bolečino in jo potem lahko taktno in pomirjeno izrazimo.

Najbolj resnično pa je, kar si je za nas zamislil Bog – in to je vedno nekaj boljšega od tistega, kar sami mislimo o sebi.

Kaj je prva stopnja v iskanju resnice med dvema? Je to morda ponižnost – priznanje, da sami ne vemo vsega?

Brez ponižnosti ne gre. Nasprotje ponižnosti je vztrajanje pri svojem prav. Hkrati pa se v zameno za svoj prav ne smemo začeti prilagajati in iskati navideznega miru. Sploh pri pomembnih stvareh se moramo zagristi v konflikte, moramo si privoščiti izraziti svoje mnenje, nestrinjanje, pogled na določeno stvar … Ampak s spoštljivimi besedami in kolikor se le da v stiku v svojo notranjostjo in z notranjostjo drugega. Za to, da nekomu iskreno odgovorimo, si lahko vzamemo čas, tako da premislimo in »prečutimo« stvari, potem pa jih v primerni čustveno zreli, predelani obliki damo drugemu. Z besednim »hudournikom čutenj« – češ, nikomur ne ostanem dolžan – lahko naredimo precej škode, ki traja dneve in tedne. To seveda ne pomeni, da je treba stvari tiščati v sebi, a prečiščenost besed in iskrena drža sta ključni.

Po drugi strani pa zgolj tehnike, kot so »jaz stavki«, v katerih govorimo o svojem doživljanju, in izogibanje konfliktnim situacijam niso dovolj za srečen odnos. Nekateri zakonci mislijo: če bova vljudno komunicirala, če bova drug drugemu puščala svobodo, se bova dobro razumela. Žal to ni dovolj in ni srčika tega, kar je potrebno za zdrav partnerski odnos. Potreben je čustven stik s svojo notranjostjo in s čutenji sogovornika, intenziven in dinamičen odnos, da pridemo do resnice.

Pogovor je pripravila Darja Šneberger Brežnik.


Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Resnica med jaz in ti.

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Pot v samoslovenstvo
Zgodovina
39,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh