Foto: arhiv p. Vedove

Z italijanskim minoritom p. Massimom Vedovo, profesorjem na papeški univerzi Antonianum v Rimu, smo se pogovarjali o mistiki kot premalo znanem področju, ki ga je treba še odkriti. Celoten pogovor z njim si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Mistika.

Od kod vaše osebno zanimanje za mistiko?

Lahko rečem, da to zanimanje izhaja iz dveh razlogov. Prvi je povezan z mojim značajem. Že od otroških let sem na vse stvari gledal nekoliko drugače kot drugi, oblikoval sem si svoj pogled na stvari, ki sem jih živel. Drugi razlog pa je povezan z redovno pokorščino: moj provincial je videl, da me študij zanima, in me je prosil, da bi naredil doktorat o Angeli Folinjski. Njeni posmrtni ostanki počivajo v naši redovni cerkvi sv. Frančiška v Folignu. Gre torej za rodovitno kombinacijo mojega osebnega značaja in redovnega dogajanja v provinci, zaradi česar se je v mojem srcu zbudila ta velika strast.

Kaj je pravzaprav mistika? Obstajajo različna razumevanja.

Res je, da obstaja veliko načinov, kako lahko definiramo mistiko. Odgovor je zelo odvisen od kulture tistega, ki odgovarja na to vprašanje, in od konteksta, v katerem premišljujemo o tem. Mistika je človeku prirojeno nagnjenje, da vzpostavi neposreden stik z Bogom kot »subjektom«; da se srečata. Če pa bi želeli podrobneje razložiti mistiko, bi to hitro presegalo obseg tega pogovora. Ko govorimo o mistiki, se je težko pravilno izražati, besede so premalo. Resničnost, o kateri govorimo, namreč presega človeški razum: potrebno je uporabiti simbolični jezik. Ta provizorična razlaga, ki sem jo povedal, pa velja na splošno, za vsakega – tudi tistega, ki ni kristjan. Mislim, da je mistična izkušnja priložnost za vsakega človeka, tudi neverujočega, ki o celostnem bivanju razmišlja kot o enem samem »objemu«.

Zakaj so mistiki pomembni za našo vero? Kaj nam lahko podarijo, nam pomagajo v duhovnem življenju?

Za tistega, ki veruje, da je Jezus Bog, Božji Sin, pravi Bog in pravi človek, je mistika zelo pomembna. Tisti, ki so se odprli temu skrivnostnemu in zastonjskemu »stiku« z Bogom, »spoznajo« o njem mnogo reči, ki jih ni mogoče dojeti drugače. So preroški in »revolucionarni«, kot je Učitelj, saj znajo odkriti nova ozadja na poti vere in nova obličja krščanskega Boga. To so »teologi« v pravem pomenu besede, saj o Bogu ne govorijo tako, kot so slišali, ampak kot so izkusili. Njihov trud in njihovo bogastvo je ravno v tem: sporočiti z besedami tisto, česar besede ne morejo povedati. Če zaradi različnih razlogov svojih izkušenj ne morejo zapisati, nam o skrivnosti njihovega življenja govorijo njihovi življenjepisi ali biografije, ki so jih uredili drugi. Mistiki so še vedno kot skriti »rudnik«, ki ga je potrebno odkriti za življenje Cerkve. Njihovo osebno življenje preko dokumentov, ki ga dokazujejo, postane naša učilnica, da v živo vidimo, kako Bog še vedno deluje v srcu človeka ter mu razodeva svojo lepoto, usmiljenje, velikodušnost in identiteto.

Mistika je jedro vsake vere, pravijo nekateri teologi. Kako to razumeti?

Mislim, da moramo to besedno zvezo prav razumeti. Vera nam omogoči, da vzpostavimo stik z Bogom. To pa je nemogoče, ne da bi mu zares zaupali v življenju in ne da bi verjeli v njegovo ljubezen. Toda mistična izkušnja je nekaj kakovostno drugačnega. To je možnost, ki nam jo dá Bog po Svetem Duhu, da lahko po človeško okušamo njegovo božje življenje in njegovo veselje. To pa je tudi njegov namen za nas. S tega vidika lahko samo v krščanstvu vidimo človekovo združenje z Bogom, ki se nam daje, da bi z nami delil svoje veselje, saj je možnost za to utemeljena v učlovečenju Besede.

Nekateri katoličani so glede mistike, tudi krščanske, zelo skeptični. Česa jih je strah?

Nezaupanje temelji na dejstvu, da mistika napačno razumemo kot vizionarja, kot nekoga, ki ima glavo v oblakih, ali še huje, kot krivoverca in norca. V zgodovini Cerkve so primeri, ko je zaradi teh strahov prišlo do zmešnjave in razdorov. Seveda pa obstajajo tudi lažni mistiki. Strah je torej razumljiv in potrebno je razločevati v Svetem Duhu. Toda predsodki niso upravičeni. Vprašljiv je nezdrav strah, ki ga nekateri gojijo. Kdor ima takšne izkušnje, je vedno nekakšen revolucionar, pionir, ki vabi ostale, da iščejo nove poti na poti vere, nove globine. Tistim, ki se zapirajo v lastne predalčke in jih želijo vsiliti drugim z izgovorom, da je edino to pravoverno, to seveda povzroča težave. Taki ne vedo, da je katoliška Cerkev bila vedno pluralna in se je vedno skušala obnoviti in prenoviti v vseh svojih okoljih, obenem pa je ostajala zakoreninjena v izročilu. V takšni skušnjavi smo sicer vsi po malem in moramo paziti, da se ne bi ujeli v past.

Pogovarjal se je p. Igor Salmič.

Več o mistiki in mistikih si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Mistika.