Mirjam Dujo Jurjevčič je v prispevku Povojni izvensodni poboji: dolgo zamolčane usode žensk iz Loške doline šla po sledi sedmih žensk iz občine Loška dolina, ki so bile med drugo svetovno vojno bolj ali manj odkrito povezane s protirevolucionarno stranjo. Njihovi očetje, bratje ali sinovi so bili pripadniki slovenskega domobranstva, zaradi česar je bila večina od njih že med vojno izpostavljena različnim oblikam nasilja komunističnih partizanov. Po umiku na avstrijsko Koroško maja 1945 so jih skupaj z domobranci Angleži vrnili v Slovenijo, komunisti pa zaprli v koncentracijsko taborišče na Teharjah, od tam so jih odpeljali na morišče na Hrastniškem hribu in tam umorili. Na podlagi arhivskih virov in ustnih ter pisnih pričevanj je osvetlila njihovo življenje v medvojnem času, izgon iz domačega kraja ter trpljenje v povojnem taborišču in njihovo nasilno smrt.

Umori žensk so bili za družine hud udarec

Glas sedmih žensk iz Loške doline, starih od 17 do 51 let, je za vedno obmolknil na Hrastniškem hribu, daleč stran od njihovega doma, od njihovih dragih. Za vedno naj bi bile pozabljene in zamolčane. Družina Marije Ravšelj iz Viševka (1925) dolgo ni vedela kje so jo ubili, vse dokler se o povojnih pobojih ni začelo pisati in raziskovati. O teharskih dogodkih ter bratih in sestri Alojziji Okoliš (1921) iz Nadleska je staršema pripovedoval njun sin Stanislav. Starša sta vse do smrti upala na njihovo vrnitev. Občasno so krožile govorice, da naj bi bili na prisilnem delu na zaprtem območju Kočevske. Družina Lekšan je hčerko Jožefo Lekšan (1923) iz Dan še nekaj časa pričakovala, v upanju, da se bo morda vendarle vrnila. Ker so jo nekateri videli na Teharjah, so pozneje sklepali, da so jo tam tudi umorili. To je bil za družino hud udarec, saj jim je vojna vzela tri otroke. O politiki ali povojnih pobojih se v družini niso pogovarjali. O tem so molčali in se pogovoru o tej temi izogibali. Za brata Alojza je bila to boleča tema vse življenje in o njej ni spregovoril niti s svojimi otroki.

Pomen spomina, resnice in pravičnosti za ubite

Podobno je bilo tudi v družinah drugih po vojni umorjenih žensk: Ivane Kraševec (1894) iz Starega trga, Frančiške Gregorič (1913) iz Nadleska, 17-letne Štefanije Benčina (1927) iz Nadleska in Valerije Sežon (1923) iz Dan. Če so jih že omenjali, so to storili znotraj družin, previdno, z bolečino in strahom. Javno se o njih ni govorilo. Čeprav so nekateri potomci želeli izvedeti več o pogrešanih, jim starši ali sorodniki žrtev zaradi velike bolečine in tudi strahu pogosto niso veliko ali ničesar povedali oziroma zaupali.

Prispevek poudarja pomen spomina, resnice in pravičnosti za ubite, katerih imena so bila skoraj izbrisana iz kolektivnega spomina. Ne predstavlja le zgodb sedmih posameznih življenj, temveč tudi simbol širšega dogajanja – nasilja nad civilnim prebivalstvom, ideološke delitve in dolgotrajnega molka.

Brozova podoba v slovenskih berilih za prvi razred osnovne šole

Anton Arko v prispevku Voditeljeva podoba v slovenskih berilih za prvi razred osnovne šole v obdobju socialistične Jugoslavije obravnava podobo voditelja socialistične Jugoslavije Josipa Broza - Tita v prvih osnovnošolskih berilih, ki so jih uporabljali na Slovenskem od konca druge svetovne vojne do »vojne za osamosvojitev Slovenije«, kot je zapisal, v resnici do demokratizacije (1990). Namen raziskave je osvetliti, kako so bila ta bralna gradiva vpeta v širši ideološki in vzgojni okvir povojnega časa ter kako so s svojo vsebino, jezikom in vi­zualno podobo prispevala k oblikovanju kolektivne socialistične zavesti in lojalnosti do nove države, novega voditelja.

Posebno pozornost je avtor namenil različnim načinom in strategijam predstavitve Broza Tita skozi besedila in slikovno gradivo. Prispevek predstavlja, kako so sestavljavci beril s pomočjo različnih pedagoških in retoričnih postopkov, od izbire izrazov, uporabe čustveno obarvanega jezika, moralnih zgledov ter alegoričnih pripovedi, sistematično gradili pozitivno in skoraj mitološko podobo voditelja (v resnici zločinca in diktatorja). Obenem prikazuje, kako so bile te podobe dopolnjene s slikovnim gradivom: idealiziranimi ilu­stracijami, ki so Tita prikazovale kot modrega, dobrega voditelja, ki je ljudem blizu, pogosto v družbi otrok, delavcev ali partizanov. Prispevek se dotika tudi širšega konteksta oblikovanja kulta osebnosti, ki se je v šolskem sistemu kazal kot del državne ideološke politike. Ponuja vpogled v vlogo šolske vzgo­je pri oblikovanju politične in kulturne identitete otrok ter v mehanizme, s katerimi je šolski diskurz pomagal utrjevati politično legitimiteto sistema. S tem članek prispeva k razumevanju povezave med vzgojo, ideologijo in konstrukcijo zgodovinskega spomina v slovenskem šolskem prostoru druge polovice 20. stoletja.

Zlo(raba) dirke po Italiji v politične namene?

Rok Bratina in Andrej Raspor v prispevku Zlo(raba) dirke po Italiji v politične namene? Primer Pieris 1946 obravnavata v slovenskem zgodovinopisju še dokaj neraziskan dogo­dek pri Pierisu 30. junija 1946, ko so kolesarsko karavano Dirke po Italiji (Giro d'Italia) nasilno zaustavili. Avtorja omenjeno dogajanje postavljata v širši kontekst reševanja t. i. tržaškega vprašanja, ki je v obdobju porajajočega se političnega in ideološkega razhajanja »obremenjevalo« na eni strani zahodne zaveznike in na drugi Jugoslavijo. Glede na odnos vsako­kratnih italijanskih političnih oblasti do Gira sta v prispevku gostovanje 12. etape v Trstu razumela kot akt politične simbolike, odražajoč širše napetosti med zahodnimi zavezniki in jugoslovansko stranjo. Zaustavitev kolesarske karavane je bila tako več kot le športni dogodek, predstavljala je manifesta­cijo lokalnih in mednarodnih političnih pritiskov ter opominjala na konflikte, ki so tako ali drugače zaznamovali medvojno obdobje.

Objavili so še tri prispevke: Stipica Grgič mu je dal naslov Border Problems. Changes in the Borderline of Drava Banovina and Sava Banovina/Banovina of Croatia 1929–1941 (Težave z mejo. Spremembe mejne črte med Dravsko banovino in Savsko banovino/Banovino Hrvaško, 1929–1941), Hrvoje Čapo The Slovenian Lands in Documents of the Personal Representative of the US President to Pope Pius XII, 1944–45 (Slovensko ozemlje v dokumentih osebnega predstavnika predsednika ZDA pri papeži Piju XII., 1944–1945)), Jelka Piškurić Odnos do okolja v družbeno turbulentnih 80. letih.