Posebna izdaja revije SLO časi, kraji, ljudje je posvečena slovenskemu begunskemu šolstvu. Le nekaj dni po prihodu na vetrinjsko polje, 22. maja 1945, so Slovenci namreč organizirali slovensko begunsko ljudsko šolo, v katero se je vpisalo 298 otrok, pouk v slovenski begunski gimnaziji pa se je začel 14. junija 1945.

Pri nastajanju revije so sodelovali urednica posebne izdaje dr. Helena Jaklitsch, Helena Janežič, Iztok Petrič, Andreja Klasinc Škofljanec, Ivo Jevnikar, Jože Wakounig in Gregor Batagelj. Prikazali so življenje Slovencev v taboriščih v Avstriji in Italiji, slovenski tisk iz povojnih begunskih taborišč, Marka Bajuka, ravnatelja Slovenske begunske gimnazije v Avstriji, Aleksandra Majhna, šolskega upravitelja slovenskih begunskih ljudskih šol v taboriščih v Avstriji, Ivana Prijatelja, ravnatelja slovenske begunske gimnazije v Italiji, različne dejavnosti v begunskih taboriščih in slovenske šole v Argentini po letu 1947. Posebno izdajo revije SLO je predstavila urednica dr. Helena Jaklitsch s sodelavci Heleno Janežič, Andrejo Klasinc Škofljanec in Gregorjem Batageljem.

Urednica posebne izdaje revije SLO dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Ivo Žajdela

Kljub izjemno zahtevnim razmeram je bilo treba preživeti

V začetku maja 1945 je Slovenijo zapustilo več kot dvajset tisoč Slovencev, med njimi več kot deset tisoč civilistov, med katerimi je bilo veliko otrok in mladine. Mnogi Slovenci, še posebej na Dolenjskem in Notranjskem, so med vojno zelo trpeli zaradi revolucionarnega nasilja. »Ko se je v maju leta 1945 pričela valiti po slovenskih cestah reka beguncev pred komunisti, to ni bil organiziran ali predvidevan podvig. Strah pred krvoločnostjo komunističnih partizanov je bil tako splošen in globok, da je pognal na ceste tisoče rojakov, ki niso vedeli drug za drugega. Dovolj je bilo, da se je zvedelo: 'Domobranci se umikajo, partizani prihajajo', da je množico ljudi prevzel strah in mnoge pripravil do tega, da so zapustili dom. Ne za dolgo, so mislili, le do Ljubljane, dokler ne pridejo zavezniki ..., morda do Kranja le čez Ljubelj ... do Angležev. Nihče ni zapuščal domovine, le umakniti so se hoteli za nekaj časa, da rešijo življenje, dokler se stvari ne umirijo,« je zapisal v svojih spominih na tiste dni eden izmed beguncev, dr. Marko Kremžar.

Kljub izjemno zahtevnim razmeram ter slabim bivanjskim pogojem v taboriščih v Italiji in Avstriji, kjer je bilo treba preživeti naslednja tri, štiri leta, je slovenskim beguncem uspelo razviti neverjetno kulturno in prosvetno dejavnost. Razsežnost te dejavnosti še danes preseneča zaradi svoje žlahtnosti in kakovosti, ki je bila izjemna tudi v evropskem merilu.

Dr. Jože Dežman, urednik revije SLO ter Helena Janežič in dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Ivo Žajdela

Preseneča razsežnost verske, kulturne in šolske dejavnosti

Kot pravi urednica dr. Helena Jaklitsch, v tokratni posebni številki revije SLO želijo predstaviti zgodbo o slovenskih beguncih, ki so se po koncu druge svetovne vojne znašli v taboriščih v Avstriji in Italiji in tam preživeli naslednja tri, štiri leta, ter o odličnem begunskem šolstvu, ki jim ga je, kljub vsestranskemu pomanjkanju, uspelo razviti v tem obdobju. »Razsežnost verske, kulturne in šolske dejavnosti, ki je zaživela v vseh taboriščih, še danes preseneča zaradi svoje žlahtnosti. Utemeljeno lahko zatrdimo, da je bilo prav šolstvo vrhunec prizadevanj slovenskega taboriščnega vodstva, da mladim, kljub begunstvu, omogoči ustrezno izobrazbo in pridobivanje znanja. Da so slovenski begunci pri tem res izstopali, tudi v evropskem merilu, lahko med drugim razberemo iz številnih poročil UNRRA, organizacije, ki je skrbela za povojna taborišča po Evropi.«

Ob pomanjkanju praktično vsega so vzpostavili šolstvo

»Če ne bi bilo Bajukove zahtevnosti, iskanja kakovosti za vsako ceno, bi nam vrata graške univerze ostala zaprta. V takem primeru bi duh požrtvovalnega, čistega slovenstva utonil v povprečnosti. Visoka kvaliteta šole pa nas je, nasprotno, pripravljala na življenje in na tekmo v širokem svetu,« je nekje zapisal dr. Marko Kremžar, ena izmed osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije. Slovensko begunsko šolstvo, ki so ga v nemogočih razmerah v povojnih begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji postavili na noge Slovenci, je fenomen, ki mu v evropskem merilu ni najti primerjave.

Andreja Klasinc Škofljanec je predstavila arhiv Studia slovenica. FOTO: Ivo Žajdela

Kot je zapisala urednica dr. Helena Jaklitsch, se danes, ko gledamo na tisti čas s kritične razdalje, skoraj ne moremo načuditi, kako so lahko slovenski begunci ob pomanjkanju praktično vsega, ne pa tudi zagnanosti, odgovornosti in skrbnega odnosa do mlajših rodov, vzpostavili šolstvo, v katerem so bili ti rodovi deležni odlične izobrazbe, pomembno mesto pa sta imeli tudi vzgoja in ljubezen do slovenskega naroda in jezika. »Organizirali so vrtce, ljudske (danes bi rekli osnovne) šole, različne strokovne srednje šole, kakovostni vrhunec pa je bila zagotovo slovenska begunska gimnazija.

Marsikateri njen dijak je kasneje zasluge za svojo uspešno kariero pripisal zahtevnim, vendar strokovno odlično podkovanim profesorjem, ki so brezplačno, vendar neverjetno požrtvovalno, dali mladim tisto, kar jim je domovina odvzela. Veseli nas, da lahko v tokratni tematsko obarvani številki bralcem odkrijemo vsaj delček te izjemne zgodbe, ki bi morala dobiti svoje mesto tudi v naših učbenikih. Gre namreč za del naše zgodovine, na katero smo lahko upravičeno ponosni.«

Taboriščni tisk je bil še eno neverjetno poglavje v begunski zgodbi

V treh člankih nam dr. Helena Jaklitsch predstavi zahtevne razmere, v katerih so Slovenci živeli v taboriščih, izjemnost begunskega šolstva, pozornost je namenila tudi nekaterim zaslužnim ljudem. Iztok Petrič je prikazal šport, brez katerega tudi v taboriščih ni šlo, Helena Jaklitsch slovenske begunce študente. V veliko pomoč pri šolskem delu je bil slovenski taboriščni tisk, sicer še eno neverjetno poglavje v begunski zgodbi, o njem piše Helena Janežič.

Vse to, kar je beguncem uspelo narediti v treh, štirih letih taboriščnega življenja, bi z naslednjimi generacijami zbledelo, če se gradivo ne bi na tak ali drugačen način ohranilo. Veliko zaslug za to ima arhiv Studia slovenica, kar je prikazala Andreja Klasinc Škofljanec. Slovenski begunci so imeli pomembno vlogo pri ponovni vzpostavitvi slovenskega zamejskega šolstva v Italiji, ki je bilo v času fašizma zatrto, o tem piše Ivo Jevnikar.

Številka revije SLO prinaša tudi krajši članek o slovenskih duhovnikih, ki so prav tako imeli odgovorno mesto v vzgoji begunske mladine, vera je tudi sicer bila trdna opora slovenskemu človeku. Nekateri duhovniki so kasneje ostali na Koroškem in »postali tako rekoč eno z nami, koroškimi Slovenci«, o čemer piše Jože Wakounig. Na koncu nas Gregor Batagelj popelje še v Argentino, kamor je odšla večina povojnih beguncev in kjer se je na poseben način nadaljevalo bogato šolsko in kulturno življenje, ki so ga v taboriščih začeli naši rojaki.

Gregor Batagelj piše o šolstvu slovenskih beguncev v Argentini. FOTO: Ivo Žajdela

»Ne prihajamo v novo življenje in novo okolje nepripravljeni«

Na 86 straneh lahko preberemo tudi o tem:

Le nekaj dni po prihodu na Vetrinjsko polje, 22. maja 1945, so Slovenci organizirali slovensko begunsko ljudsko šolo, v katero se je vpisalo 298 otrok, pouk v slovenski begunski gimnaziji pa se je začel 14. junija 1945.

Željo študentov, da bi kot begunci nadaljevali študij, so zelo podpirali tudi drugi slovenski taboriščniki, kar so pokazali tako, da so zanje redno zbirali denar.

Slovenski begunec France Pernišek je v svojem dnevniku, na ladji v Argentino, zapisal: »Ne prihajamo v novo življenje in novo okolje nepripravljeni. Za nami so štiri leta težkega noviciata, štiri leta trajajoče duhovne vaje. Duhovno dobro pripravljeni, navajeni skromnosti, pridnega dela, samodiscipline in reda ter skupdržanja!«

Dr. Srečko Baraga, koordinator slovenskega šolstva v povojnem Trstu v okviru Zavezniške vojaške uprave, je zapisal: »Komunisti ga bodo vedno strastno in strupeno napadali, če ga ne bodo imeli v popolni oblasti, kot belogardistično šolstvo, nacifašistično, reakcionarno, nedemokratično, zaostalo /.../«

Vzorčne strani revije lahko prelistate tukaj.